Če se je skozi leta ali desetletja izkazalo, da ti ekipi, ne glede na različne igralce, praviloma igrata tekmo z malo goli, remi ali pa ena redno premaguje drugo, je to nemalokrat upoštevanja vredna orientacija. Ne da se natančno povedati, zakaj je tako, čeprav so možni odgovori bržkone najbližje dosegljivi na področju psihologije, pojmov, kot sta večno ali pač posebno rivalstvo ter posebni motivi, ki spadajo zraven.

Tako bo tekma med Interjem in Milanom prej tekma z manj kot več goli, ne glede na vse okoliščine. Mnogi, ki stavijo, se zanašajo tudi na statistiko, podrobno vedo, kdo je v kakšni formi, kdo je poškodovan, kdo ima rumene kartone, komu povzroča težave ženska. Fascinantni poznavalci iger in podrobnosti živijo okoli nas. No, ni ga lepšega od tekme, ki jo enostavno čutiš, kot bi se reklo. Ko se vsi podatki, ki jih imaš v glavi, na nepojasnljiv način združijo v močno prepričanje. Intuitivno. Ne zgodi se seveda velikokrat, kadar se, so pa to nemara najslajši trenutki v življenju tistega, ki stavi.

In takšne vrste tekma je bila sobotno gostovanje košarkarjev Olimpije proti madžarskemu nasprotniku v regionalni ligi. »Je to tekma, ki jo čakamo?« je že v petek zaokrožil SMS med osebki, ki smo pred 14 dnevi razpravljali o tem, da serija porazov ljubljanskih košarkarjev vodi natančno k neizbežnemu. K temu, da se bo zgodila tekma, ko bo kvota na Olimpijino zmago spodobno visoka, kajti stavniški uradniki, ki se ravnajo predvsem po statistiki, drugačne kvote v takšnem primeru skoraj ne morejo določiti, Olimpijina zmaga pa je temu nesorazmerno verjetna. Kar se je tudi zgodilo. Med 2,60 in 2,30 je bil petkov koeficient na spletnih stavnicah za Olimpijino zmago na Madžarskem. Tekma, ki se jo je dalo čutiti.