V kakšen veter se torej vrtijo obročniki? Vse elitne ekipe z licenco UCI, tako tistih 18 največjih kot tiste drugega razreda, so večinoma že zapolnjene. Obstajata dva glavna modela ekip. Na eni je razred »neomejeno«, kot so bogate ekipe s skoraj neomejenim proračunom (Sky, Astana, BMC, OmegaPharma) in lovijo le najuspešnejše kolesarje. Na drugi je osnova nacionalna pripadnost (Katjuša, Orica, Lotto, FDJ, Movistar, Cannondale, Belkin), kjer bolj gledajo na svoje. Še bolj je nacionalnost pomembna pri nižjeproračunskih ekipah.
Zgoraj omenjeni so imeli tudi to smolo, da so bili člani ekip, ki so šele s koncem sezone najavile ukinitev delovanja. In če so se kolesarji iz velikih narodov (Italijani, Belgijci, Francozi) nekako še rešili skozi priprta vrata, je za Slovence vse manj možnosti. Za njimi ni trga, ni medijev, ni potencialnih sponzorjev, ki bi okrepili proračun katere od ekip in morda na ta način dobili mesto v ekipi. Ob tem so Slovenci za ekipe z nižjim proračunom prevelik strošek v primerjavi z domačini zaradi oddaljenosti. Cena letalskih vozovnic je bila za Slovence najdražja, so znali povedati marsikateremu. In glede na napovedano reformo UCI, ko namerava za 2015 skrčiti številčnost ekip, si je mogoče misliti, kdo bo tudi v naslednjem letu najprej na udaru. Drugega kot še bolj ceniti vseh osem, ki že imajo mesta v največjih svetovnih ekipah, še bolj ceniti vsak nov podpis pogodbe v tujini in seveda predvsem ceniti in spoštovati, kako delajo doma v ekipah Adria Mobil in Radenska Rog. Ni druge, bi rekli, čeprav je težko biti Slovenec.
