Neverjetno je bilo poslušati, s kakšnim zanosom je razlagal in odgovarjal na vprašanja eden najuspešnejših svetovnih atletov in športnikov vseh časov Sergej Bubka. Ukrajinec se je v svojem pestrem življenjskem tempu za dve noči ustavil v Sloveniji ter konec tedna številnim poslušalcem pripovedoval o svoji življenjski filozofiji. Predsednik Olimpijskega komiteja Ukrajine, podpredsednik Svetovne atletske organizacije (IAAF) ter član izvršilnega odbora Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) je dajal življenjske nasvete predvsem mladim kadrom. Vabila za druženje na Bledu so prejeli najuspešnejši atleti v najmlajših kategorijah, Bubki pa sta delala družbo predsednik države Borut Pahor in najboljši slovenski atlet vseh časov Primož Kozmus.
Bubka rad poudari, da je bil šestkrat svetovni prvak v skoku ob palici, in to v obdobju, ko si vsaj na začetku svetovna prvenstva niso sledila vsaki dve leti kot od konca 20. stoletja naprej. »Niti sam se nisem rodil kot šampion. Rodil sem se kot vsi vi, torej kot navaden smrtnik. Kako se boste razvili, je odvisno od vas. Sledite svoji poti in trdo garajte za doseganje ciljev. Ne bo vam vedno lahko. A ko boste enkrat dosegli cilj, bodo poplačana vsa odrekanja,« je mladim atletom z vseh koncev Slovenije dajal nasvete 49-letni Sergej Bubka.
»Zjutraj sem hodil na treninge ob šestih zjutraj, da sem bil lahko ob osmih v šoli. Ves čas sem živel športno. Tako močno sem si želel postati šampion, da sem temu cilju posvetil vse v življenju. Tudi vam polagam na srce, da sledite tej poti. Velik korak ste naredili že s tem, da se ukvarjate s športom. Če je kdo boljši od vas, si tega ne očitajte, temveč razmislite, kaj bi se lahko od poraza naučili. Šport in šola gresta z roko v roki. V tem je vaša prihodnost. Le tako boste lahko postali uspešni športniki, kot je Primož Kozmus, najboljši politiki, kot je Borut Pahor, ali profesorji,« je prepričeval mlade športnike sloviti gost.
Primož Kozmus je poudaril, da je veliko svoje energije na poti do ciljev, ko je podobno kot Bubka postal tako svetovni kot olimpijski prvak, posvečal cilju, da je met kladiva kot disciplina v atletiki sploh prepoznavna. »V najtežjih trenutkih se družite z ljudmi, ki vam stojijo ob strani. Ti bodo vedno najbolj zaslužni za vaše uspehe in vam bodo najzvestejši ob porazih. Ker je vedno izziv, kako se znajti po končani športni poti, se je treba ob športu ukvarjati še s čim drugim. Po koncu športne poti namreč ni konec življenja, kar dokazuje Sergej Bubka,« je razlagal Kozmus. Borut Pahor je dejal, da je odrastel nekoliko kasneje kot večina njegovih vrstnikov, in sicer na začetku študijskih dni, ko je vrstnik Bubka že postavljal svetovne športne mejnike. »Kot življenjsko vodilo sem venomer jemal besede Steva Jobsa, ko je na vprašanje, kako mu je leta 1984 uspel podvig, da je razvil računalnik macintosh, odgovoril, da je ekipa to naredila zato, ker ni vedela, da je to nemogoče. Zato mora imeti vsak izmed vas svoje sanje, jim slediti, na poti do cilja pa nikoli ne kapitulirajte,« je med drugim povedal slovenski predsednik, ki se ni strinjal, da je kot politik dosegel največ, kar lahko.
Mladi športniki so imeli nekaj zanimivih vprašanj. Bubka jim je odgovoril, da na svoji športni poti ni imel težav, da bi več časa preživel na spletu, ker ga takrat preprosto ni bilo. Da ni s spletom nič narobe, a da ga je treba vklopiti v vsakdan kot vse druge obveznosti, zaradi česar je treba biti še bolj samodiscipliniran. Zase je dejal, da je odšel od doma že pri 15 letih, da si je zagotovil boljše pogoje za trening, da je ves čas ob napornih treningih hodil še v šolo, si v trgovinah kupoval hrano, ki si jo je kuhal sam. Pravi, da ga ni nihče kontroliral, a za kaj takšnega tudi ni bilo potrebe.
Preden je bil Bubka gost na slavnostni prireditvi Atlet leta, je imel v hotelu Toplice novinarsko konferenco, na kateri je med drugim dejal, da so bili njegova največja motivacija venomer polni stadioni, na katerih je ob postavljanju svetovnih rekordov (dosegel jih je 35) slehernemu obiskovalcu, najbližjim in sebi dokazoval, da se splača verjeti vanj. Priznal je tudi, da ga je bilo strah, a ga je zavestno tlačil vase, in mu ni pustil, da bi ga premagal. Pravi, da če bi ga, nikoli ne bi preskočil šest metrov. Priznal je, da je govorec postal z odraščanjem, in da vse funkcije, ki jih opravlja, dela volontersko, ter da ne zahteva nobenega plačila. Vesel je, da lahko v življenju počne tisto, kar si želi. O tem, kam ga bo pripeljalo življenje in kakšne cilje bo imel, nerad odgovarja. Posledično je skrivnosten, če bo kandidiral za mesto predsednika IAAF, kot tudi ne ve, ali se bo še kdaj vpisal na glasovalno listo za predsednika MOK. Ponosen je tudi, da je demokratičen oče, zato sina ni silil v atletiko, temveč ga je pustil, da je postal profesionalni teniški igralec. O svojem prvem obisku v Sloveniji je govoril v superlativih, svojo pot pa je nadaljeval s predsednikom Atletske zveze Slovenije Gregorjem Benčino v Atene, kjer se je udeležil tamkajšnjega maratona.