Kajti le tja do pubertete oziroma začetkov onaniranja je človek pač kompletna in brezkompromisno suverena oseba, ki ji je vse zgolj kristalno jasno in nikakor drugače. Nezapacan z višjimi cilji. Čisti matematik. Atraktiven primer tega etosa je minuli teden demonstriral otročaj na predstavi čarodeja nekje v mestu. Ko je čarodej po mlačnem aplavzu zbrane vprašal, ali ima kdo željo po kakšnem dodatnem in posebnem triku, je mali zinil: »Ja, zgini!« Površno sem torej mislil, da Rambo poje o neke vrste objestnosti. O ljudeh, ki na vsak način nasprotujejo neki trditvi, samo zato, da nasprotujejo, pa naj bo trditev še tako trdo stoječa. Kajti zadovoljnost ljudi s trdno stoječimi izjavami ti zna iti tako na živce, da se osebek iz čiste kljubovalnosti kot kak Čeh s čolnom v najbolj divjo soško brzico zapodi oporekati in izpeljevati nemogoče. In ne bom trdil, da tudi sam s te vrste nadlegovanjem nimam izkušenj.
No, pravo Rambovo poanto mi je nemara razkril mestni taksist. Nekaj dni nazaj sva se zapletla v pogovor o vsakdanjih rečeh. Tudi o vremenu, ki se je začelo kvariti. O dolgem indijanskem poletju, o katerem sem se sam izjasnil pozitivno. Tako v razpoloženjskem in modnem smislu (najboljša moda je, če lahko nosiš nekaj zimskega, vendar pa nisi zapet), kot zavoljo tega, ker števci za ogrevanje še ne tečejo s polno hitrostjo. A voznik se ni strinjal. Da ni to v redu, je dejal. Zakaj, ga vprašam, češ, mar ni sonce boljše od dežja oziroma toplota boljša od mraza. »Zaradi mrčesa,« mi odgovori. Kakšen mrčes, se začudim. »Jah, mrčesa bo veliko in to ni v redu,« še dodatno pokritizira tople dni.
Ni mi preostalo drugega, kot da si končno v celoti preberem Rambov tekst, iz katerega sem do pred nekaj dni poznal samo domislico o tem, da je toplo pivo boljše od hladnega. Besedilo govori o mentaliteti. O mentaliteti posebne vrste, ki poveličuje slabše življenje proti boljšemu. Mentaliteti, ki pravi, da dobro ni v redu, ampak je dobro, če ti je slabo. Dejansko precej znana tematika. A zakaj tako? Med bolj ultimativne odgovore bržkone spada domneva, da takšna miselnost skoraj nujno mora temeljiti na verjetju, da boš v naslednjem življenju nagrajen za trpljenje v tem. Na bolj površinski ravni gre verjetno za to, nam »brez pritoževanja živeti ni«.
A če je temu tako oziroma če je med nami prevladujoč način medsebojne komunikacije iskanje razlogov za počutiti se slabo, kriza ni kriza, ampak gre dejansko za labodji spev naše specifične mikro civilizacije. Sezona odprtega lova na razloge za pritoževanje. Soliden primerek tega je tudi taksist. Da je naša mikro civilizacija specifična oziroma da kdo drug dojema življenje tudi drugače, pa ni dvoma.
Ena specifičnih izkušenj je naslednja. Ko je Suad Beširević modro vodil Olimpijo (še) za Bežigradom in je tistikrat s slavnim Liverpoolom odigrala 1-1, sem dan potem obiskal navijaški forum na uradni Liverpoolovi spletni strani. Da bi se naslajal nad angleškim jadikovanjem kakopak. Nad zahtevami po menjavi trenerja, cele postave in podobno. No, nič od tega. »Zgolj slab dan smo imeli fantje,« je razmišljala večina udeležencev razprave.