Seveda gre za precej dolgo dobo, v kateri se je marsikaj spremenilo, še posebno družbeni odnos do medijev. Od tod tudi nenavadni premisleki o smiselnosti programa Ars, ki nikoli sicer ne izvirajo iz vsebinskih premislekov, ampak so posledica merjenj poslušanosti ali drugače: program Ars za nekatere postane vprašljiv kot tržno blago. V tem pogledu gre predvsem za izrazito napako v razmišljanju; program Ars namreč ni tržno blago in zatorej njegove kakovosti in pomembnosti ni mogoče meriti s procenti poslušanosti. Ko se enkrat vdamo v to temeljno zmoto, smo se dokončno odpovedali zahodnoevropski kulturni podstati. O tem, kako blizu ali daleč je ta trenutek, ne želim špekulirati.
Ob premišljevanjih o aktualnosti in prihodnosti programa Ars se je zato smiselno predvsem vprašati, kako in na kakšen način se prilagaja novim medijskim razmeram (prevlada hitre, površne informacije, zmagoviti pohod vizualnega, dominanca medmrežja) in venomer spreminjajoči se družbeni klimi. Ne da bi se verjetno snovalci svečanega koncerta tega zavedali, sta izbor skladb in zasnova večera vendarle prezrcalila dobršen del vprašanj in dilem sodobnega bivanja programa Ars. Veseli me, da se enkrat pri razkrivanju te slike lahko zatečem k tujim besedam, k mislim, ki sta jih v koncertnem listu zapisala skladatelja Uroš Rojko in Milko Lazar. Če bi oba teksta nekoliko abstrahirali, bi bilo mogoče povzeti, da Rojko opozarja na problem uravnilovke, izenačevanja možnosti, ki vodi v odsotnost kriterija kvalitete, medtem ko bi Lazar želel obzorje radia razširiti v »stičišče umetniške raznolikosti, kvalitetne glasbe vseh zvrsti«. Oba avtorja krstnih slavnostnih del torej odpirata osrednjo dilemo programa Ars: ali naj ta ostaja zavezan visokim estetskim kriterijem, nekakšnemu elitizmu, ali naj se širše pluralno odpira. Ali naj ga torej poslušajo tisti, ki se jim odpira svet refleksije, kompleksnejšega mehanizma življenja in sveta, ali pač čim večji spekter poslušalstva? Seveda gre za dilemo, ki jo bo moralo razrešiti vodstvo, sam pa lahko zapišem, da v prilagajanju fantomskim željam trga ne vidim prihodnosti programa Ars. Ko program Ars izgubi svojo specifiko zavezanosti poglobljenemu, intelektualnemu, inovativnemu, eksperimentalnemu, potem postane samo še en radijski program v množici drugih, njegov obstoj pa nepomemben.
Vse te dileme niso sevale samo iz premislekov obeh skladateljev, ampak logično tudi iz skladb. Organizator koncerta se je odločil, da predstavi vse svoje izvajalske moči: z Ravelovim Valčkom kondicijo Simfoničnega orkestra RTV Slovenija (orkestru je virtuozna partitura lahko berljiva, a izvedba En Shaa je bila vendarle daleč od niansirane parfumiranosti francoskega impresionizma), z deli Kumarja in Rojka so se priključili orkestru še otroški, mladinski in komorni zbor RTV Slovenija. Kumarjevo delo je bilo vsebinsko in izrazno skromno, mogoče prilagojeno mlajšim izvajalcem, medtem ko se Rojko ni oziral na zunanje faktorje in je ponudil partituro, ki bi lahko bila zborovskim telesom izziv. Podobna razlika je zaznamovala tudi izbiro besedil: Kumar je sam napesnil naivno otroško krajino, Rojko je s Šalamunom stopil v kontakt z družbeno kritiko. Oblost Kumarja in »našpičenost« Rojka sta odmevali tudi v glasbenem stavku, lahko pa bi ju razumeli tudi kot antagonizem med »pluralistično odprtostjo« in »eksperimentalnim elitizmom«.
Skladba Milka Lazarja je zaposlila tudi Big band RTV Slovenija. Ponavljajoče se in gradirajoče melodično-ritmične figure Lazarjevega glasbenega stavka imajo svojo širšo efektno moč, medtem ko si ne zastavljajo kakšnih bolj kompleksnih kompozicijskih ali tudi slogovnih vprašanj. Če je takšen združevalni princip uspešen v smislu druženja bigbandovskega zvoka z revijalnim, ni povsem jasno, kaj počne v tem kontekstu tudi dobro izbrana in močna Kocbekova poezija.
Koncert mi ne bo ostal v spominu po presežnih glasbenih vsebinah, daje pa veliko tvarine za premišljevanje o bodočnosti slovenske radijske in obče kulturne krajine. To ni slabo, še posebno če se program Ars tega zaveda.