Tudi družinska drama je lahko kriminalka, toda eno je, če gre v njej za zločin, nekaj povsem drugega pa, če ni v njej nobenega zločina ali kakšnega hudodelskega dejanja, a je kot čisto navadna družinska drama vseeno prikazana kot najbolj napeta kriminalka. To zna narediti iranski režiser Asghar Farhadi: v Ločitvi (nagrajeni z berlinskim zlatim medvedom in oskarjem za najboljši tujejezični filmi) nas je zapletel s teheransko družino, toda prek njenega razpadanja smo se znašli tudi globoko v iranski družbi, v letošnji Preteklosti pa nas postavlja pred uganko, kaj je šlo narobe pri francosko-iranskem paru. Toda »narobe« ni prava beseda, kajti Farhadi naredi »kriminalko« prav iz tega, da ima vsak prav, ali misli, da ima prav, ali želi oziroma hoče imeti prav. To pomeni spoštovanje vsakega lika, obenem pa se prav iz tega trenja »pravic« tudi porodi neka krivica.

Krhkost družinskih odnosov

Na nekem francoskem letališču se znova najde par, francoska Marie (Bérénice Bejo) in iranski Ahmad (Ali Mossafa), a le zato, da bi se še uradno, zakonsko ločil. Bomo torej po ločitvi v Iranu v prejšnjem Farhadijevem filmu zdaj priče ločitvi po francosko? Ahmadu res ni prav, da mu Marie ni rezervirala sobe v hotelu in ga je nastanila v svojem stanovanju, toda ne bo mu treba podoživljati drame njune skupne preteklosti. Ne bo časa, ker se Marie tako mudi v nov zakon. Najbrž že tretji, če sodimo po številu otrok: najstarejša hči Lucie je iz zakona pred Ahmadom, mlajša je Ahmadova, deček Fouad pa je sin Samirja (Tahar Rahim), s katerim se Marie namerava poročiti po ločitvi z Ahmadom.

Marie, po poklicu farmacevtka, je še mlada in lepa, Ahmad pa se je že pred štirimi leti od nje odselil v Teheran, torej si je povsem upravičeno poiskala drugega moškega. Še enega Iranca, s katerim je hotela nadomestiti prvega, je prepričana njena hčerka Lucie. Ki pa materi ne zameri Irancev, ampak to, da toliko menjuje moške. In njena zamera mora biti prav huda, dekle trpi, pozno prihaja domov in se ne mara pogovarjati z materjo. Pogovarja se edino z Ahmadom, ki tako izve, da se Lucie počuti krivo za poskus samomora Samirjeve žene, ker ji je poslala ljubezenska sporočila med njenim možem in svojo materjo. V tem filmu si vsi vse povedo, a nikoli pravočasno, a tudi tedaj, ko se zdi pravočasno, ni prav, ker je v povedanem vselej nekaj zmote. Največja zmota pa je prav v Luciejinem občutku krivde, saj tistih ljubezenskih sporočil ni prestregla Samirjeva žena, marveč Samirjeva iranska delavka v čistilnici. Vse do finalnega prizora odsotna komatozna bolnica (Samirjeva žena), ta živi mrlič, postane tako glavni objekt filma, ki na ozadju te tenke linije med življenjem in smrtjo z izjemno senzibilnostjo in natančnostjo razgrne vso krhkost in zapletenost družinskih odnosov, nenehno na meji med razstavljanjem in sestavljanjem.

»Kapital« in razpad družbe

Preteklost je bila na Liffu prikazana kot predpremiera, torej jo bomo morda še kdaj lahko videli v kinu, kar pa žal ne velja za japonski film Slamnati ščitTakashija Miikeja iz programa Ekstravaganca. Če je Preteklost »kriminalka« le po tem, da se odlikuje z napetostjo v razkrivanju odnosov v francosko-iranski družini, pa je Slamnati ščit prava kriminalka, toda obenem takšna, da bolj kot neki zločin obravnava obsedno stanje v družbi.

Na začetku je res ogaben zločin, posilstvo in umor deklice, toda obsedno stanje nastopi šele, ko vplivni milijonar Ninagawa objavi nagrado v višini milijarde jenov za tistega, ki bo ubil njenega morilca. Ta patološki morilec Kijomaru se je že zatekel na policijsko postajo, ker ga je že hotel ubiti njegov edini prijatelj, pri katerem se je skrival. Štirje tokijski policisti, med njimi dva, Mekari in Nanako, iz varnostne službe, dobijo nalogo, da Kijomaruja iz oddaljene Fukuoke privedejo v Tokio. Toda denarna nagrada za njegov umor je tako »nespodobno« visoka, da ni mikavna le za poklicne kriminalce, marveč povzroči tako rekoč splošno moralno suspenzijo glede umora: če kapital (čeprav le v poosebljeni obliki) pozove k umoru, lahko ustvari vsaj toliko morilcev, kot je njegovih dolžnikov. Tako se že prvi poskus, da bi Kijomaruja pripeljali na letališče, sprevrže v katastrofo, ko v kordon policijskih avtov zapelje ogromen tovornjak, ki ga ustavi šele Mekari z ubojem šoferja. Ta pa je seveda šele prvi potencialni morilec, ki sta ga Mekari in njegova kolegica Nanako morala ubiti, ko sta opravljala svojo zakonsko nalogo varovanja morilca. Prav zaradi teh ubojev je tudi Nanako že hotela ustreliti Kijomaruja – ali res le zato, ker je takšen izmeček, da ni vreden varovanja, ali zaradi nagrade? Ta »nespodobna« nagrada pa ne razveljavi le vsakega moralnega upravičevanja, marveč je že skorumpirala sam vrh tokijske policije, ki je z akcijo »varovanja« samo služila kapitalu. Z izjemo Mekarija, katerega poklicna etika je bila vendarle močnejša od osebne, v kateri bi tudi lahko podlegel »nespodobnemu povabilu«.