Na sobotnem kongresu je NSi imenu stranke dodala besedi »krščanski demokrati«, kar nekaj članov pa je napovedalo vrnitev na nekdanjo zmagovito pot. Vodja poslanske skupine Matej Tonin je šel še korak naprej in krščanske demokrate čez deset let vidi kot najmočnejšo stranko pri nas, kar se zdi precej utopična napoved najmanjše parlamentarne stranke. Tudi zaradi vrste izredno težkih ovir na tej poti.

Ena je nedvomno Janez Janša. Sredstev, da bi zatrl že prve poskuse političnega osamosvajanja NSi, prvak SDS ne izbira. Vrstijo se pritiski na člane NSi, njihova diskreditacija v Janši bližnjih medijih, ob tokratni napovedi stopanja na pot krščanske demokracije so se v SDS spomnili že deset let nedelujočega krščanskega foruma stranke in nemudoma sklicali njegov kongres... Da bi Janša mirno gledal odtujevanje še zadnjega strankarskega zaveznika, torej ne gre pričakovati, njegovo oviranje političnega osamosvajanja Nove Slovenije pa je še toliko lažje, ker je kar nekaj njegovih zvestih vernikov celo med vodilnimi predstavniki NSi. Prav tako v Novi Sloveniji ne manjka članov, ki majhnost stranke in njeno podrejenost SDS sprejemajo kot nekaj samo po sebi umevnega in kakšnih ambicij po preseganju tega stanja ne kažejo.

Če se bo NSi res želela občutneje okrepiti, se bo morala – tako zaradi Janševega prodiranja proti radikalni desnici kot zaradi večjih možnosti širjenja – pomakniti proti (desni) sredini političnega prostora. Mlajša generacija stranke pa tudi predsednica Ljudmila Novak sta v zadnjem obdobju dokazali, da sta bolj umirjene in povezovalne retorike in delovanja sposobni. A je v stranki tudi vrsta članov, pri katerih ostajajo osrednje teme povojne krivice in odkrivanje komunističnih zarot ter bolj spravljive in v prihodnost usmerjene drže NSi niso pripravljeni sprejeti. Da se še kako zaveda teže razkoraka med starejšo in mlajšo generacijo, saj »nekateri prav tukaj iščejo tisto razpoko, v katero bi radi zabili klin in stranko razdelili«, je v svojem sobotnem govoru pokazala tudi Novakova. In pozvala k dopuščanju razlik ter pogledu v prihodnost. A težko je pričakovati, da bi NSi razhajanja uspelo preseči brez občutnejših notranjih spopadov in zapuščanja stranke – vprašanje je, ali bo v stranki prevladala mlada oziroma ideološko manj obremenjena linija ali jo bo prisiljena zapustiti.

Tudi če bo v NSi zmagala nova generacija, pa bo morala, če bo hotela stopiti na pot moderne krščanske demokracije, storiti še marsikaj več kot spremeniti ime in navesti nekaj programskih izhodišč, kar so storili na sobotnem kongresu – navsezadnje bo morala jasno pokazati, da ni stranka pod vplivom RKC. Napovedani zmagoviti vzpon krščanskih demokratov je torej danes videti predvsem kot pobožna želja. Res pa je, da se je v preteklosti že zgodilo, da je nekoč najmanjša parlamentarna stranka na volitvah desetletje kasneje zmagala. SDS je leta 1992 le za las prišla v parlament...