Najboljša dosežka sezone na maratonu sta dosegla Žana Jereb in Tone Kosmač. Maratonec iz Hotavelj je spomladi na maratonu v Milanu tekel dve uri, 18 minut in 40 sekund (2,18:40), Žana Jereb je najboljši čas postavila na 18. maratonu v Ljubljani s časom 2,42:09. Ob tem sta le še dva dosežka, ki bi ju lahko uvrstili v zgornji kakovostni razred, seveda za slovenske razmere. Mitja Kosovelj je spomladi v Trstu 42.195 metrov pretekel v času 2,21:28, njegova sestra Mateja Kosovelj pa v času 2,48:37. In to so ob Kosmačevem času v Ljubljani 2,24:57 tudi vsi časi pod časovno znamko dveh ur in pol za maratonce ter pod dvema urama in petdesetimi minutami za maratonke. Časovne norme za velike tekme so mnogo bolj ostre.

Ne gre prezreti enega skupnega imenovalca. Maratoncem na cesti fortuna ni bila naklonjena. Velikokrat so jim ponagajale okoliščine in smola. Tako sta imela Kosoveljeva v Trstu ter Kosmač in Jerebova v Ljubljani veliko težav z vetrom. »Bilo mi je pošteno hudo, saj sem bila pripravljena za tek na osebni rekord, potem pa dva meseca priprav izpuhti v vetru,« je bila v Ljubljani razočarana olimpijka Jerebova, ki se ji nastop tudi ni izšel spomladi v Linzu. In prav zaradi tega bo še ta mesec znova poskusila na enem od maratonov na jugu Francije popraviti bilanco.

Izšlo se ni niti Daneji Grandovec na maratonski preizkušnji na svetovnem prvenstvu v Moskvi, ko je bila po svoje ponosna že s tem, da zaradi bolečin v poškodovani nogi ni odstopila, čeprav je bila 46., zadnja, s časom 3,10:46 in so tik pred njo zaprli vhod v stadion. Ob tem je zaradi poškodbe celotno sezono izgubil najboljši maratonec preteklega leta Primož Kobe. S poškodbami pa sta se ubadali tudi Neža Mravlje in Lucija Krkoč. Ob Robertu Kotniku (Ljubljana – 2,36:40) je to vsa slovenska maratonska druščina visokega kakovostnega razreda. Ne gre prezreti dejstva, da sta se Mitja in Mateja Kosovelj v drugem delu sezone preusmerila na njima ljubši teren v gore, Mitja je znova osvojil naslov svetovnega prvaka v gorskem maratonu, Mateja pa je bila v osrednji disciplini četrta. »Verjetno bomo šele s časom, ko hitrih tekov ne bo več toliko kot v preteklem obdobju, začeli bolj ceniti maratonske dosežke in maraton tudi bolj spoštovati,« je ob ljubljanskem maratonu trpko realnost poudaril legenda Roman Kejžar, trener obeh najboljših maratoncev v sezoni.

Ob tem ne gre prezreti tudi podlage, ki je potrebna za maraton. To je mali maraton, 21.198 metrov. Pod uro in desetimi minutami je ob Kosovelju (Posoški mali maraton – 1,05:01 in Radenci – 1,08:14) in Kosmaču (Obsoški mali maraton – 1,05:33, Mali blejski maraton 1,07:45, Radenci – 1,07:46) tekel le še Mitja Krevs v Ljubljani (1,09:00), za las pa je to znamko zgrešil Jan Breznik na 1. Konjiškem malem maratonu (1,10:13). Mimogrede, Krevs je specialist za 1500 metrov.

Za druščino srednje- in dolgoprogašev, kot v žargonu imenujejo atlete, ki tečejo na daljše razdalje, sezona še ni končana. Za konec se večina poskusi še v krosu. Naslednjo soboto v Sevnici bo izbirna tekma za nastop na evropskem prvenstvu v Beogradu. Nalašč za bolj nazoren pregled stanja, kakšne so razmere v slovenskih atletskih okoljih, ki vidi potencial v maratonu. Olimpijske igre v Riu so visokoleteče želje domala vseh maratoncev.