Potujoče knjižnice so za mnoge prebivalce odročnih podeželskih krajev ključen stik s »civilizacijo«. Starejši, onemogli, hendikepirani, iz različnih razlogov nemobilni do knjig namreč ne morejo drugače kot tako, da jim jih nekdo »na vrata« dostavi fizično. Med nemobilne sodijo seveda tudi mladi in otroci, ki predstavljajo več kot polovico članstva naših potujočih knjižnic. Bibliobusi imajo zato veliko sentimentalno vrednost za mnoge danes odrasle, ki so odraščali na podeželju in še danes navdušeno pripovedujejo zgodbo o velikem pisanem avtobusu, ki je enkrat na teden v njihov kraj pripeljal težko pričakovani svet v tisoč in eni podobi iz knjig...
Zastavlja pa se vprašanje: če je poslanstvo bibliobusov obiskovanje tistih, ki do knjižnice ne morejo sami, ali to pomeni, da jih bo v prihodnosti nadomestila elektronska knjiga, ki naj bi utelesila načelo maksimalne dostopnosti knjige? Prinaša e-knjiga (vse) tisto, kar nemobilnim zagotavlja bibliobus? Stroka in ministrstvo za kulturo (MK) se ideji potujočih knjižnic ne odpovedujeta. Konec koncev pa se »doba e-knjige«, ki jo digitalni preroki že dlje časa napovedujejo, danes ne zdi nič bolj realnost kot pred petimi leti. Tudi knjižnicam je že davno napovedala smrt, a te so žive bolj kot kadar koli.
Največ jih je v Skandinaviji
Grobo zaokroženo je v Sloveniji v potujočo knjižnico aktivno včlanjen vsak stoti državljan, ki knjižnico letno obišče sedemkrat, na obisk pa si sposodi v povprečju pet enot gradiva. Za vse to skrbi dvanajst bibliobusov, prvi je na slovenske ceste zapeljal že pred več kot 30 leti. Če se primerjamo z drugimi evropskimi državami, vidimo, da smo z njimi sorazmerno dobro pokriti, mnogo bolje pa v primerjavi z bližnjimi deželami. Kot ena redkih držav bibliobusov nima Avstrija, na Madžarskem so prvega dobili pred dvema letoma, na Hrvaškem pa jih imajo enako kot pri nas – in seveda enkrat večje prebivalstvo. Imajo jih tako rekoč vse države zahodno od nas, v Švici ena knjižnica deluje celo izključno mobilno.
Še posebej močna pa je Skandinavija, kjer to niti ne preseneča glede na dolge zime ter zahteven geografski teren. Ena od »prvakinj« po številu bibliobusov je pretežno ravninska Finska. Za 5,4 milijona prebivalcev tam skrbi 12-krat več vozil kot v Sloveniji, temu pa logično sledi tudi izposoja, ki je lani slovensko presegla za desetkrat.
Krizo prestali brez večjih rezov
Bibliobusi delujejo celo v metropolah, kot so London, Tel Aviv, Capetown, São Paolo, Vancouver, Los Angeles, kar potrjuje njihovo kulturno pomembno vlogo in dejstvo, da mobilnost ni tako samoumevna, kot se zdi skozi oči povprečnega prebivalca urbanega območja. A vendarle je to ena tistih kulturnih storitev, ki so v primežu krize med prvimi na udaru. Pri nas so se potujoče knjižnice in knjižnice nasploh doslej izognile veliki varčevalni ofenzivi, kakršna je v preteklih letih divjala po Veliki Britaniji ter odnesla kar nekaj kulturnih storitev in programov na vseh področjih, marsikje tudi bibliobuse.
Pri nas so lokalne oblasti doslej ukinile le nekaj postajališč na področju, ki ga pokriva Mariborska knjižnica, namreč v občinah Sveta Ana, Benedikt in Cerkvenjak. Direktorica knjižnice Dragica Turjak pravi, da ni mogoče reči, da je postajališča izgubila knjižnica: »Knjižnično storitev so izgubili uporabniki teh postajališč, ker so občine ukinile financiranje, ki na posamezno občino znaša med 4000 in 5000 evri na leto.«
Širjenje mreže je vprašljivo
Zadnjih deset let kilometre skupaj s knjigami nabira dvanajst vozil: deset avtobusov in dva kombija. Največ jih vozi po primorskih cestah, saj jih imajo knjižnice v Kopru, Novi Gorici, Ajdovščini, Postojni in Tolminu. Pokrita so tudi območja Ljubljane, Maribora, Ptuja, Murske Sobote, Novega mesta, Tržiča ter Kamnika in Domžal. Bele lise so tako Koroška, del Primorske in Gorenjske, Celjsko in Posavje. Na ministrstvu ocenjujejo, da bi potrebovali vsaj še tri dodatne bibliobuse, v prihodnjih letih pa bo potrebna zamenjava vsaj treh dotrajanih vozil. Okvirni strošek posameznega vozila je 300.000 evrov, pri čemer polovico stroška predstavlja cena vozila, preostalo polovico pa predelava v bibliobus in oprema vozila.
Država je doslej na osnovi tako imenovanega zakona o »kulturnem tolarju« zagotavljala polovico sredstev za nakup vozila, preostalo pa občina. V zadnjih letih so zmogle oblasti tako s skupnimi močmi zamenjati dotrajani vozili v Ajdovščini ter v Domžalah in Kamniku, kjer knjižnici pogodbeno souporabljata eno vozilo. Vendar se na obzorju tudi nad bibliobuse dvigajo težave. Veljavnost zakona o kulturnem tolarju se z letošnjim letom izteka, saj je bilo njegovo podaljšanje zaradi pomanjkanja sredstev v proračunu za leto 2014 ustavljeno, zaradi česar se zastavlja vprašanje, ali bo država še zmogla participirati pri vzdrževanju in širjenju mreže bibliobusov.
Vodja sekcije za potujoče knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije Tjaša Mrgole Jukič pravi, da bi morala država po ukinitvi »kulturnega tolarja« najti drug vir, ki pa za državo ne bi smel predstavljati tako velikega bremena. »Veliko večje je breme na drugi strani, to je breme občin.« Širjenje mreže je namreč v prvi vrsti stvar lokalne skupnosti, saj presojo opravi knjižnica na podlagi ugotovljenih potreb svojega prebivalstva in finančnih sredstev občin ustanoviteljic. Mrgole-Jukičeva dodaja, da se je zadnja širitev mreže v Sloveniji zgodila pred desetimi leti, ko je bibliobus kupila ptujska knjižnica. »Če od takrat ni bilo zaznati interesa za širjenje te mreže, menim, da ga tudi v prihodnje ne bo.« Na ministrstvu pravijo, da si bodo kljub omejenim proračunskim sredstvom prizadevali za sofinanciranje nakupa bibliobusov, in sicer iz rednih sredstev za knjižnično dejavnost.
E-knjiga kot obogatitev ponudbe
Širjenje mreže torej ni zelo verjetno, odgovorimo pa še na vprašanje, kako gledajo potujoči knjižničarji in financerji na e-knjige. Tjaša Mrgole Jukič pravi, da izkušnje severnih držav kažejo, da e-knjige kot nova ponudba niso imele posebnega vpliva na delovanje potujočih knjižnic. »Ker imamo v Sloveniji na bibliobusih najštevilčnejše članstvo iz kategorij predšolski otroci, šolarji, upokojenci, nezaposleni in ljudje s posebnimi potrebami, menim, da bo klasična knjiga ostala najljubša oblika branja.«
E-knjiga torej, kot kaže, ne ogroža niti knjige na kolesih, pač pa bo potujoče zbirke zgolj dopolnila za tiste, ki vendarle posegajo po branju na tablicah. Rivalstva med nosilcema ne vidijo niti na ministrstvu, kjer si bodo še naprej prizadevali za širjenje knjižničnega gradiva različnih vrst, oblik in dostopnosti. Knjižnične zbirke po trenutnih standardih nudijo deset odstotkov neknjižnega gradiva, kamor, nekoliko paradoksalno, sodijo tudi e-knjige.