A ker mu ga je nekdo omogočil, prave dileme tičijo drugje. So zemljišča tega denarja vredna? Glede na to, da so vsaj večino parkirišč Novogoričani nekoč že plačali in da so novi lastniki družbo SGP Gorica z vso prtljago pred leti kupili za dobrega pol milijona evrov, danes pa zanje dobivajo skoraj tri milijone. So bili odgovorni prepričani o svojem prav, ko so podpisovali, če so hkrati dokumentacijo pošiljali računskemu sodišču in protikorupcijski komisiji? In zakaj mora občina kupovati ceste, pločnike, telekomunikacijska omrežja, dostope do zdravstvenega doma? To bi moralo biti javno, zakon je leta 1993 to tudi omogočil. A dejstvo je, da je občina v devetdesetih letih javno lastnino pozabila vknjižiti v zemljiško knjigo in da so dober nepremičninski posel omogočili ravno občinski uslužbenci. Čeravno so jih ponekod po Sloveniji gradbena podjetja celo prosila, naj uredijo svojo lastnino. Za iskanje grešnega kozla nikoli ni bilo prave volje in je bržkone tudi ne bo. Ob potrjevanju poravnave so se novogoriški občinski svetniki močno vneli za to, da bi vendarle razčistili in našli krivca, ki ni zmogel pravočasne poti do zemljiške knjige. Kar niti ne bi bilo tako težko. Slike županov z letnicami županovanja visijo v mestni hiši, ve se, kdo so bili direktorji občinskih uprav, najbrž tudi, kdo na občini je bil za kaj zadolžen. A dlje od kresanja mnenj ni prišlo. Novogoriški župan Matej Arčon je minuli mesec dejal, da krivcev ne bodo iskali. Podobno tudi v Sežani. Ko so ugotovili, da so po stečaju Kraškega zidarja v stečajni masi pristali vrtec, zelenice, zemljišča okoli lokov in deli cest, so se mnenja iskrila in ugasnila ob ugotovitvi, da to pač sega v čase, ko še ni bilo »našega in vašega«. V čase, ko se je tudi krivda kolektivno družbeno razdelila. Na toliko delcev, da se ni več zdela krivda.

Ves preostali dvigajoči se prah je politična tema, prikladna za nabiranje predvolilnih točk. Nekateri se počutijo zavedene, eni ne dovolj obveščene, drugi ogoljufane, tretji zmagovalce, ki so rešili mesto. Le da jih ne bi kdo povprašal, kje so sedeli leta 1993. Takšnih Novih Goric ni malo, so v Sežani, Murski Soboti, Ljubljani in še kje. Stečajni upravitelji gradbenih podjetij imajo po Sloveniji »naprodaj« mnogo javnih cest, pločnikov in parkirišč. Bodo morali tudi oni po vzoru Nove Gorice z njimi kaj zaslužiti ali pa se v nasprotnem primeru pred upniki zagovarjati, da so oškodovali stečajno maso?