Na oddelku za vaskularno in nevrološko intenzivno terapijo Nevrološke klinike UKC Ljubljana umre petina kritično bolnih bolnikov, kar pomeni, da se s smrtjo zdravstveno osebje srečuje zelo pogosto. »Pri tem moraš biti profesionalen in razumeti, da je konec vsakega življenja smrt. To pa težje sprejemaš, če gre za mlajšega človeka,« je na vprašanje, kako doživlja smrt pacienta, odgovoril nevrolog prim. mag. Viktor Švigelj. Zdravijo tudi bolnike, ki povedo, da ne želijo, da jih oživljajo. Tako željo načeloma morajo spoštovati, če je bila oseba dovolj lucidna, ko je tako izjavo pisno podala, pojasni zdravnik. Gre za vnaprej dogovorjeno ravnanje, ko bi lahko bolniku nudili način zdravljenja, s katerim bi preživel, čeprav s hudo invalidnostjo – tega pa bolnik ne želi. Danes se je v nevrologiji veliko spremenilo, nadaljuje zdravnik: nihče več ne gleda na starost bolnika, ampak kaj lahko zanj naredijo – a vsakega na silo vleči iz groba in mu s tem povzročiti trpljenje, pa je tudi etično sporno, meni. »Če vidiš, da se po nekaj dnevih stanje bolnika ne izboljša in da nima res nobene možnosti, potem ne vztrajaš. To pomeni, da ne uvajaš nove terapije, ne pa da ukineš obstoječo terapijo.« To se zgodi, ko ugotovijo smrt možganov, saj to pomeni smrt bolnika.
Darujejo lahko organe
Na intenzivnih terapijah bolnišnic bolniki umrejo priključeni na aparate, kar pomeni, da njihovi organi po smrti možganov ostanejo prekrvavljeni, dokler aparatov ne izključijo in postanejo možni darovalci organov. Danes je lahko darovalec organov skoraj že vsak bolnik, ne glede na starost, včasih pa so bile medicinske omejitve, kdo lahko daruje organe, precej večje. Kadar pri bolniku ugotovijo smrt možganov, o tem obvestijo bolnišničnega transplantacijskega koordinatorja in opravijo pogovor s svojci. Ker se le redki ljudje za časa življenja opredelijo za posmrtno darovanje organov z vpisom v register darovalcev, svojce vprašajo, kako je za življenja o darovanju organov razmišljal umrli. Če se v družini o tem niso pogovarjali, svojce vprašajo, kaj menijo, da bi umrli o tem menil. »O tej komunikaciji s svojci smo dobro usposobljeni, a se še vedno znajdemo v situaciji, ko te kaj preseneti,« pove Švigelj.
Pri tem, kako svojci reagirajo na pobudo o darovanju organov, je zelo pomembno, kak odnos so vzpostavili na oddelku z njimi že na začetku zdravljenja bolnika. Ali svojci glede na to, da je beseda o darovanju organov, verjamejo, da so naredili vse, da bi bolnika rešili? »V 25 letih, kar delam na tem oddelku, se še ni zgodilo, da bi kdo od svojcev rekel, da česa nismo naredili. S svojci vse prej razčistimo, vidijo tudi, da imamo sodobno opremo in da bolniku lahko nudimo primerno zdravljenje. Če je bolnik obolel nenadoma, je šok ob smrti še toliko večji; nekaj dni svojci še upajo in seveda vprašajo, ali mislimo, da zagotovo ni živ. A so tudi to bolj retorična vprašanja.«
Svojci razumejo, da lahko pomagajo
Ali svojci v darovanju organov lahko začutijo olajšanje, češ njim je ta človek umrl, a bo njihova tragična izguba nekomu drugemu dala priložnost za življenje? »Vidijo, da ni bilo mogoče pomagati in nastopi neki human odnos. Ljudje razumejo, da lahko – tudi če se v družini nikoli prej o tem niso pogovarjali – res pomagajo. Razložimo jim, da bodo organi, ko umrlega odklopimo z aparatov, kmalu umrli, z njimi pa lahko nekaj drugim bolnikom rešijo življenje.« Če imajo svojci do darovanja organov zadržke, umrlega takoj odklopijo z aparatur. Neetično bi bilo namreč nekoga, ki je že umrl, vzdrževati še kak dan ali dva na aparatih, saj svojci mislijo, da je še živ, pove zdravnik.
Zdravstveno osebje, ki dela na intenzivnih enotah, nima stika z osebami, ki so prejele organe, in ne sodeluje z zdravniki, ki zdravijo bolnike, ki potrebujejo presaditev. »Naše delo je, da ko ugotovimo, da je bolnik umrl in je možni darovalec organov, speljemo postopek. To za nas pomeni dodatno delo, saj je vzdrževati organe umrlega bolnika s pomočjo aparatov zelo zapleteno,« razloži Švigelj. Zdravstvenemu osebju je verjetno teže sprejeti, da umrli bolnik ni darovalec in ga morajo odklopiti z aparatur. »Kadar je umrli darovalec organov, je to za nas na nek način olajšanje, ker se je zgodba končala pozitivno, če že bolniku nismo mogli pomagati.«
