Mazda je že s predhodnima generacijama modela 6 zadela v polno. Avtomobil se je na evropskem trgu, ki je pregovorno zahteven, a vedno bolj navdušen tudi nad japonsko tehnologijo in seveda prilagojenim dizajnom in ergonomijo ter dejstvom, da za svoj denar dobiš precej avtomobila, dobro znašel. Oba »samuraja« sta z novo generacijo veliko pridobila, odločitev Mazde, da ukine petvratno različico, pa je na evropskem trgu naletela na precej komentarjev v smislu – »škoda«. A zdaj sta torej na voljo dve karoseriji, obe pa znata prepričati. Karavanska deluje izredno zanimivo, navduši pa predvsem s prostornostjo in litri, saj meri v dolžino 4,81 metra, njen prtljažnik pa pogoltne od 522 do 1648 litrov prtljage. Na drugi strani deluje limuzina s štirimi vrati še za odtenek bolj agresivno in dinamično, lahko bi celo rekli, da so oblikovalci pri snovanju limuzine na novo ošilili svinčnike, pa vendar je avtomobil celo malce daljši od karavana, saj meri 4,87 metra, njegov prtljažnik pa je zaradi zasnove nekaj manjši, a ima prostornino še vedno precej uporabnih 489 litrov.

V notranjosti je dejansko vse tako, kot mora biti, in sicer zelo sodobno, nabito z elektroniko in različnimi dodatki. V karavanu je bil vozniku na voljo ročni menjalnik, ki se je izkazal kot dober voznikov prijatelj, pri limuzini pa je bil na voljo samodejni. Kdor zna ceniti malce manj dela za volanom in dejstvo, da za menjalnik skrbijo »drugi«, bo vedel, da je lahko vsakdanje življenje s takim menjalnikom precej enostavno. Tudi sicer sta oba primerka iz istega samurajskega gnezda znala prepričati s številnimi prednostmi, od omenjene oblike do vsakodnevne uporabnosti, vendar ne moremo mimo ene malenkosti pri limuzini. Med vožnjo se je namreč nekaj zataknilo v programski opremi avtomobila, zaradi česar volan ni več ubogal tako, kot naj bi. Pri Mazdi so povedali, da se s tako napako ne slovenski ne avstrijski tehniki do sedaj niso srečali, s podobnim primerom so imeli opravka le v Rusiji in na enakem modelu. Tako so zamenjali nadzorno enoto krmilnega mehanizma in avtomobil se danes spet normalno vozi po cesti. V Evropi je ta kombinacija motorja in menjalnika redka, v Rusiji na primer pa tako rekoč standard.

Motorja sta bila v obeh testnih primerkih bencinska, v karavanu nekoliko bolj običajen dvolitrski, v limuzini večji 2,5 litrski. Seveda je večji nekoliko bolj zmogljiv, zmore 141 kilovatov (192 KM), drugi, bolj civilni, pa še vedno uporabnih 121 kilovatov (165 KM). Na prvi pogled je na papirju razlika velika, v praksi pa vendarle ni tako zelo ogromna. Vozne lastnosti so pri limuzini sicer nekoliko bolj poskočne, boljši so pospeški do hitrosti 100 km/h (7,8 oziroma 9,1 sekunde) in nekoliko večja končna hitrost (223 km/h proti karavanskim 214 km/h), a to so stvari, ki jih vsakodnevni uporabnik vseeno ne zazna v taki meri, da bi moral zaradi tega odšteti nekaj več denarja. Tudi na bencinski črpalki, saj je limuzina porabila v povprečju pol litra goriva več na 100 kilometrov kot karavan (7,8:7,3).

Nekaj pa je jasno že iz japonskega srednjega veka. Samuraji nikoli niso bili prav poceni. In Mazdina primerka tudi nista. Ne glede na vse, kar nudita, ogromno opreme v paketu revolution, celo kopico varnostnih sistemov, od pametnega ključa, sistema za izogibanje trku, signaliziranja za ustavitev v sili do elektronskega sistema nadzora stabilnosti s sistemom za preprečevanje spodrsavanja in še bi lahko naštevali, 32.290 evrov za limuzino in 28.190 evrov za karavana ni ravno mačji kašelj za družinski proračun.

Oblika, dizajn in tehnologija, udobje in zmogljivosti, ničesar vam v teh dveh primerkih ne bo primanjkovalo. Konec koncev so tudi samuraji lahko »večni«, še danes vemo, kdo so bili in kaj naj bi predstavljali. In če potem tak borec maha z dvema mečema, vas bo še hitreje prepričal, mar ne?

Več fotografij na Dnevnik.si