Deset let kasneje se filmi velikih evropskih režiserjev, nagrajenci z največjih festivalov in celo številni oskarjevci Koloseja in njegovega mladega občinstva izogibajo tako resno, kot se resna literarna dela izogibajo polic na bencinskih črpalkah. Resni filmi imajo Kinodvor in imajo Liffe, in zdi se, da so s tem več kot zadovoljni. Tako kot je zadovoljno njihovo zahtevno občinstvo, ki se mu za to, da bi videlo najnovejši film Mike Leigha ali Michaela Hanekeja, ni več treba peljati v BTC in se do dvorane prebijati mimo hamburgerjev, kokic in frizerskih salonov.

Ločnica med umetnostjo in zabavo je danes povsem jasno začrtana in v glavah resnih ljudi, ki gledajo resne filme, je potegnjena nekje pri železniškem prehodu v Mostah. Od tam naprej knjigarne postanejo papirnice in prodajalne v piramide zloženih šund romanov, kinodvorane pa lunaparki, v katerih kraljujejo sinhronizirane risanke.

Danes zato v državi, kjer so pred davnimi davnimi časi, ko je bila ta država še socialistična federativna republika, množice drle gledat Fellinijeve in Bergmanove filme, če odmislimo peščico, ki z dolgimi seznami ekstravagantnih filmov kar ne more dočakati odprtja liffovske blagajne, povprečen kino obiskovalec na film Larsa von Trierja ne more zaiti niti pomotoma, tako kot so nekoč pomotoma na Bertoluccijeve Sanjače zašli tisti nadležni mulci.

Poleg tega o filmih, ki se vrtijo v tukajšnjih multipleksih, omembe vredni mediji skorajda ne poročajo več, oba naša filmska kritika večji del filmov v redni distribuciji še najraje ignorirata, in človek dobi vtis, da filmi, ki po statističnih podatkih vsako leto pritegnejo v kino slabe tri milijone gledalcev, v resnici nikogar zares ne zanimajo. Resni mediji, ki cele časopisne strani in ure svojega programa namenjajo slovenski nogometni ligi, ki jo spremlja par tisoč Mariborčanov, ali pa formuli ena, ki ni nič drugega kot dveurni televizijski oglas za avtomobilsko industrijo, plačan z davkoplačevalskim denarjem, poglobljeno in z vso novinarsko predanostjo pišejo o prenovi vrtca v Medvodah in o zamašenem odtoku gasilskega doma v Šempetru, a so v svojih očeh še vedno preresni, da bi resno pisali o risankah, ki jih gledajo domala vsi slovenski otroci in njihovi starši.

Prepad med filmskima svetovoma, kulturnim, ki domuje v Kinodvoru, in popkulturnim, ki ga simbolizira Kolosej, je tudi zato iz leta v leto večji, filmski gledalci pa so polarizirani že skoraj tako močno kot volilci. Medtem ko v središču mesta vlada od evropskih in domačih subvencij odvisna kulturna manjšina in prekipeva od navdušenja nad tem, da nekomercialni in družbeno angažirani filmi redno polnijo eno od dveh mestnih kinodvoran, da so na Liffu triurne lezbične drame razprodane že v predprodaji in da Ekran izide vsak mesec, ostaja popkulturna predmestna večina, ki nekritično požira vedno bolj uniformirano filmsko ponudbo, prezirljivo prezrta.

Z njo se je kulturni manjšini pod častjo ukvarjati in zato filmsko popkulturo in milijone njenih gledalcev ob že tako problematični odsotnosti filmske vzgoje v naših šolah brezskrbno prepušča na milost in nemilost distributerjem ameriških uspešnic, spletnim forumom in ljubiteljskim blogerskim kritikom.

Zlata rola, ki jo je pred dnevi osvojil Rok Biček za 25.000 gledalcev njegovega filma Razredni sovražnik, je zato veliko pomembnejši uspeh, kot se marsikomu na prvi pogled zdi. Z nesporno festivalsko uspešnico in skrajno resnim filmom mu je namreč uspelo prečkati to za marsikoga neprehodno mejo in se prebiti tudi v svet nadležnih mulcev, ki v kinodvoranah prebirajo statuse prijateljev na facebooku. Uspelo mu je, vsaj za trenutek, pretihotapiti kulturo nazaj v ta za kulturnike nekulturni popkulturni svet, nad katerim mnogi njegovi kolegi vihajo svoje umetniške obrvi in svoje filme v strahu, da bi že najmanjši uspeh filma pri neposvečenih gledalcih vzbudil dvom o njihovem avtorstvu, dobesedno skrivajo pred njim.

Bičkova zlata rola je lep dokaz, da je vnaprejšnje priznavanje poraza in odpovedovanje boju za gledalce v multipleksih zgrešen pristop. V času ljubljanskega filmskega festivala, ko se bomo še enkrat več navduševali nad petdeset tisoč prodanimi vstopnicami in polno dvorano Cankarjevega doma ob projekciji gruzijskega filma, bi lahko začeli razmišljati tudi o tem, kako to filmsko kulturo v prihodnje zopet razširiti tudi na ono stran, čez meje ožjega mestnega središča, kjer so resni filmi nekoč že domovali. Ali gostovali, če hočete. Uspeh Razrednega sovražnika kaže, da je to še vedno mogoče in da vendarle še ni vse izgubljeno.