Univerza in demokracija

Obstaja ideal univerze in obstaja ideal demokracije. Koliko se jima lahko približamo in koliko ju lahko povežemo, je odvisno od naše širine razumevanja in delovanja. Ter od zakonov in predpisov, ki predstavljajo formalizacijo družbenih pravil in norm, osnovano na mešanici idealov in prakse. Tudi rektor glede na zakon ni prvi med enakimi, kot si akademsko in demokratično idealno predstavljamo, temveč združuje v eni osebi več različnih vlog in odgovornosti: je delodajalec, varuh zakonitosti (pri čemer ne pozabimo, da pravo žal ne pomeni nujno pravičnosti), akademski starešina, direktor, predstavnik univerze, predsednik senata univerze in še kaj.

Nekatere odgovornosti in vloge so včasih celo nasprotujoče. Tak primer je bilo sprejemanje odločitve o predlogu Akademskega zbora Filozofske fakultete za razrešitev dekana. Če bi v vlogi akademskega starešine dekana razrešil, ga v vlogi varuha zakonitosti ne smem. Povsem legitimno in legalno je, da Akademski zbor poda predlog razrešitve, vendar je rektor dolžan predlog preučiti s stališča zakonitosti in ga tudi zavrniti, če za razrešitev ne obstajajo razlogi, kot jih določa statut univerze. Ne glede na neustrezno komunikacijo dekana z akademsko skupnostjo (in, kakor sem se lahko osebno prepričal, tudi obratno), ne glede na napake, ki jih je storil dekan, ne obstajajo utemeljeni razlogi, da bi rektor v danem primeru lahko zakonito razrešil dekana. Četudi bi to bilo legitimno, ne bi bilo legalno.

V odprtem pismu nekatere kolegice in kolegi s Filozofske fakultete rektorju očitajo marsikaj, ob tem pa manipulirajo z bralcem z vpletanjem enostranskih vrednostih sodb. Navedel bom nekatere. Že v začetku pisma označijo čas, potreben za preučitev razlogov, ki jih je navedel Akademski zbor, za razrešitev, kot »neskončno dolgih pet mesecev mučnega odlašanja«. Razumem jih, da so hoteli razrešitev dekana takoj ali čim prej, vendar v utemeljitvah Akademskega zbora pač ni bilo dokazov kršitev, ki jih zahteva statut, in tudi kasneje napovedani »neizpodbitni dokazi« kršitev se za takšne niso izkazali. Res statut poleg točno navedenih razlogov, kot je na primer večkratna kršitev zakonodaje Republike Slovenije, navaja tudi možnost razrešitve iz drugih utemeljenih razlogov, vendar morajo imeti tudi ti primerljivo težo! Za hojo dekana onkraj zakonitosti, kakor pisci navajajo v odprtem pismu, preprosto ni bilo podanih dokazov.

Tudi ocena o »opustitvi dolžnega ravnanja rektorja« je enostranska vrednostna sodba, ki ni utemeljena ne na resnici ne na dokazih. Enako velja za hudo obtožbo »efektivnega suspendiranja že tako krhke univerzitetne demokracije«. Univerzitetna demokracija je tako močna, kot jo skupaj gradimo in udejanjamo. Na primer z aktivno udeležbo pri oblikovanju strateških ciljev Univerze v Mariboru, ki je v teku že nekaj mesecev in bo eno svojih ekspresij dosegla 5. novembra s celodnevnim posvetom. Tam si želim videti in slišati kritično in demokratično misel akademske skupnosti! Tudi statut lahko spremenimo, če bo takšna izražena volja, vključno z načinom razrešitve dekana, rektorja ali kogarkoli, ki je odgovoren za delovanje in razvoj univerze.

Dekanu pa ni bilo prav nič odpuščeno. Zato sem uvedel nadzor dela dekana in vseh organov Filozofske fakultete. Ker so ocene zaposlenih sprožile val pritožb, bomo tudi ocenjevanje ponovili, pač v okviru zakonskih možnosti, v prihodnje pa zagotovo z bolj transparentno metodologijo in z aktivnim vključevanjem predstojnikov oddelkov. Reševanje problemov z ekstremnimi posegi se še nikoli ni izkazalo za trajno koristno, zato sem izbral rešitev, ki lahko omogoči normalizacijo delovanja Filozofske fakultete in njen ponovni vzpon. In pri tem me vodi izključno in samo skrb za dobro fakultete in univerze.