Za vsemi temi izjavami, ki kar kličejo k medgeneracijskemu konfliktu, se skriva en sam političnomarketinški sprožilec – strategija »deli in vladaj«, o kateri tudi piše publikacija s pomenljivim naslovom Kako pridobiti politično podporo za reforme (How to Gain Political Support for Reforms, Galasso et al. 2006). Ta publikacija namreč pri doseganju želene podpore sicer nepriljubljenim reformam na kar nekaj mestih predlaga prav strategijo »deli in vladaj«. Strategijo, katere poglavitna taktika je namerno sprožanje družbenega konflikta z javnim napadom na del populacije v imenu takšnih in drugačnih reform.

Naj podam zgolj en primer uporabe takšne strategije (tudi) v slovenskem prostoru, s katerim želim opozoriti na izjemno pomembnost sprotnega razkrivanja prozornosti ter zlonamernosti takšnih izjav.

Javni sektor

Napad na javni sektor običajno temelji na osnovnem strateškem cilju reform – njegovem stalnem krčenju, poimenovanem tudi »vitka država«. Naj navedem povzetek glavne argumentacije tega napada. Osnovni argument pravi, da je treba v času krize »enakomerno porazdeliti bremena«. Ta argument potrebuje akterje, ki jih je mogoče spreti. Zato strategi izberejo ciljni točki namernega ustvarjanja konflikta, v tem primeru sta to javni sektor in »realni« sektor (izbor besed ni naključen!). Nato vzpostavijo točko namernega konflikta, v tem primeru »javni sektor ne deli bremena krize, kot ga je občutil realni sektor«. V končni točki pa rezultate namerno ustvarjenega konflikta uporabijo za uresničitev osnovnega strateškega cilja – krčenje javnega sektorja.

Konkreten primer takšnega napada je izjava nekdanjega predsednika vlade Janez Janše, ki je ob obisku ptujsko-ormoške regije 18. aprila 2012, na dan stavke sindikatov javnega sektorja, izjavil, da »si brezposelni in zaposleni v gospodarstvu ne morejo privoščiti stavke« in da so »tisti, ki jih je kriza dejansko prizadela, brezposelni, ki nimajo kje stavkati in dejansko težko živijo, in tisti, ki delajo v gospodarstvu«. Dvaindvajsetega januarja letos pa je Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) objavila sporočilo medijem s pomenljivim naslovom »Pozor: armada odpuščenih v gospodarstvu… javni sektor pa se še naprej bohoti«. V njem GZS opozarja na dvoje; da so »bremena krize v tem času neenakomerno porazdeljena in da ni realne osnove za kakršnokoli panožno ali sektorsko povečanje plač«.

Te napade je mogoče zrelativizirati z nekaj distance in razuma. Nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek je v intervjuju za Mladino (7. oktobra 2010) to slikovito prikazal, ko je dejal, da »v resnici medicinska sestra v zdravstvenem domu ni nič kriva za položaj Vegradovih delavcev. In vlada nima nikakršne pravice izsiljevati drugih ljudi z revščino nekaterih.« Ob domnevno »razbohotenem javnem sektorju« je treba omeniti naslednje podatke: dolg podjetij se je v času med letoma 2004 in 2008, torej v času gospodarske konjunkture, povečal z 59 odstotkov BDP na 91 odstotkov BDP v letu 2008. Ta posojila pa v naše poslovno okolje niso prinesla višje dodane vrednosti. Kvečjemu obratno – prenesla so se v lastniško konsolidacijo podjetij, ki so zaradi tega investicijsko obstala.

Trg dela

Enak vzorec kot pri napadu na javni sektor je mogoče razbrati v izjavah Spilimberga in Debeljaka. Če ponovimo strategijo. V prvem koraku se izbere strateški cilj – deregulacija oziroma fleksibilizacija trga dela. V drugem koraku sledi izbor glavnega argumenta – »delodajalci bi v primeru bolj fleksibilnega trga dela ne bili v takšnem krču glede zaposlovanja, a kaj, ko jih pri zaposlovanju omejuje rigiden trg dela«. Ne pozabimo, to logiko je Spilimbergo že uporabil tudi glede minimalne plače v Sloveniji, ko je v istem intervjuju za STA povedal, da ga »skrbijo ljudje, ki bi radi delali, pa ne morejo zaradi relativno visoke minimalne plače«.

V tretjem koraku izberejo ciljne skupine, med katerimi bodo na osnovi glavnega argumenta ustvarjali konflikt, to so mlajši in starejši. V četrtem koraku se vzpostavi razlikovanje med ciljnima skupinama na osnovi glavnega argumenta – »mladi so preveč fleksibilni, starejši so na drugi strani preveč varovani«. V petem koraku pa se uporabi glavni argument in z njim sproženi namerni konflikt kot sprožilec strateškega cilja – »če bi se znižala varnost zaposlitve starejših, bi imeli mlajši več zaposlitvenih priložnosti«.

In tako z namernim ustvarjanjem medgeneracijskega konflikta dosežemo splošno deregulacijo trga dela – ki pa ne ustvarja novih delovnih mest, temveč le novo revščino in prekernost delavcev.

Epilog: do končne točke?

Za začetek dokončno razčistimo s tem »postsocializmom« med starejšimi delavci. Konec septembra sem prejel elektronsko sporočilo gospoda, ki je pri svojih 55 letih zaradi stečaja podjetja ostal brez zaposlitve. Kasneje mu je pri nekem podjetju uspelo dobiti zaposlitev, a pod pogojem, da opravi program usposabljanja na delovnem mestu v trajanju dveh mesecev, ki ga je subvencioniral Zavod RS za zaposlovanje. Gospod je – kljub več kot tridesetletnim izkušnjam na matičnem področju dela – to usposabljanje opravil, nakar mu je delodajalec ponudil zaposlitev za določen čas za eno leto z minimalno plačo. Z zagotovilom, da se mu bo plača v doglednem času povečala. Kar se nato ni uresničilo. Ta delavec je danes, po več desetih letih izkušenj, na minimalni plači, delodajalec pa je prejel subvencijo v višini nekaj tisoč evrov.

Ni to ironično? Delodajalce je »strah« zaposlovati mlade, ker so »pač premladi«, in starejše, ker so »pač prestari«. Ko pa se te iste skupine prekvalificira v tako imenovane ranljive skupine na trgu dela, pa skupaj s subvencijami aktivne politike zaposlovanja, ki jih prinaša beseda »ranljiv«, delodajalcev naenkrat ni več strah zaposlovati. Kdo je sedaj tukaj »postsocialističen«? Delavci, ki so se znašli v darvinističnem ringu boja za obstanek na trgu dela? Ali pač delodajalci, ki na račun tega istega boja državi v obliki takšnih in drugačnih subvencij, olajšav in spodbud zaračunavajo delodajalski davek na »strah pred zaposlovanjem« in tako bežijo pred to grozljivo demonično prikaznijo rigidnosti na trgu dela? Kako visok je ta davek, je mogoče razbrati iz podatkov javne agencije RS za spodbujanje podjetništva, inovativnosti, razvoja, investicij in turizma (krajše Spirit), ki je doslej za spodbujanje tujih neposrednih naložb za 78 projektov tujih vlagateljev odobrila za slabih 40 milijonov evrov nepovratnih sredstev, kar pomeni, da je vsako novoustvarjeno delovno mesto državo stalo okoli deset tisoč evrov (Dnevnik, 2. novembra 2013).

Da je ironija še večja, pa ti isti delodajalci panično bežijo še pred drugo pošastjo na trgu dela, ki se ji reče – stroški dela. Pri čemer so v zadnjem času vzpostavili priročno evakuacijsko pot, ki se glasi »podjetizacija« trga dela. Ta pot je dokaj preprosta, saj stavi na naslednjo formulo: spremeni delavce v storitev (recimo samostojnega podjetnika) in ne bo se ti več treba ubadati s temi nebodigatreba socialnimi prispevki in ostalo navlako pravic iz dela.

In prav tu se sestavi mozaik vseh zgoraj omenjenih zgodb: za namernim sprožanjem konflikta med generacijami v Sloveniji se ne skriva nič drugega kot poskus zavajanja, javne manipulacije, s katero mlade z napeljevanjem k medgeneracijskemu konfliktu odvračajo od tega, da v polni meri prepoznajo proces podjetizacije slovenskega trga dela, v katerega so ujeti. Z besedo »podjetizacija« mislim predvsem to, da delodajalci namenoma spreminjajo mlade delavce v storitev, ko imajo namesto pogodbe o zaposlitvi v rokah avtorsko pogodbo ali status samozaposlene osebe. In ne le to, takšni delodajalci ob tem še dodatno služijo z nižjo obdavčitvijo vaše »storitve«. Ob vsem tem pa vas še skušajo spreti s starejšimi delavci, le zaradi odvračanja vaše pozornosti od resničnih problemov. Ravno zato je pomembno jasno in glasno sporočiti: mladi, vaši nasprotniki niso »preveč varovani« starejši delavci, temveč delodajalci, ki vam odrekajo pravice iz delovnega razmerja. Te pravice so bile izborjene in vam pripadajo tako kot vsem drugim delavcem.

In kaj sedaj?

Nekaj je jasno: mladi, jezne parole in žalostne zgodbe so premalo. Treba se je sistematično organizirati in tako organizirano uporabiti pravice, ki pripadajo vsem. Za začetek je dovolj pogled v 4. člen zakona o delovnih razmerjih, kjer je zapisano, da »je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca«. V 13. členu istega zakona pa je med drugim zapisano, da »če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4., v povezavi z 22. oziroma 54. členom tega zakona, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon«. Zakaj imate torej v rokah avtorsko pogodbo ali status samostojnega podjetnika, če vam zakon o delovnih razmerjih govori, da ima delo, ki ga opravljate, elemente delovnega razmerja?

Goran Lukič, ZSSS