Je kdo namerno gledal stran?

Sumljivi mir

Lokalne volitve tistega dne naj bi bile prelomne. V skladu z dogovorom med premierjema Kosova in Srbije ter upi Evropske unije, ki je nedavna sovražnika Thaçija in Dačića ob pomoči korenčkov (obeti približevanja EU) vendarle spravila za pogajalsko mizo v Bruslju, se je od prebivalcev Kosova pričakovalo, da bodo množično prišli na volišča. Volilna volja kosovskih Albancev pravzaprav nikogar ni zares zanimala; središčna točka so bili kosovski Srbi severno od Ibarja, na katere so po dogovoru Thaçi-Dačić družno prevalili odgovornost za normalizacijo razmer na Kosovu. Od njih naj bi bila menda odvisna celo v evropske zvezdice okovana svetla prihodnost regije!

Na Kosovu, ozemlju, velikem za pol Slovenije, so od leta 1999 praktično edini kredibilen porok varnosti vojaki zveze Nato. Njihovo število se s postopno stabilizacijo Kosova zmanjšuje. Danes jih je v misiji KFOR kakih pet tisoč, med njimi tudi nekaj več kot tristo pripadnikov Slovenske vojske. Tu sta še med večino Kosovčanov osovražena misija EU za utrditev pravne države (EULEX) ter misija Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, pa seveda Kosovska policija (KPS), ki postopoma prevzema pristojnosti za zagotavljanje notranje varnosti. Vsekakor zavidljivo število uniformiranega in oboroženega osebja torej. Vsaj na papirju.

Vse se je vrtelo okoli vprašanja, koliko kosovskih Srbov bo v precepu med tnalom in nakovalom glasovalo: da naj volijo, sta pozivali vlada v Beogradu in mednarodna skupnost, da bi bila udeležba na volitvah izdaja, saj bi to vodilo v eksodus Srbov s Kosova, pa je hrumel del politične javnosti, zbran okoli Demokratske stranke Srbije, odstavljenih predsednikov severnokosovskih občin in nekaterih desničarskih organizacij (Obraz, Naši 1389, Dveri). Zgodovina balkanskih narodov je polna izdaj in Galcev, ki pod vodstvom neustrašnega Asteriksa bijejo pravični boj proti Rimljanom… A povsem neutemeljeni ti strahovi niso; ob postopnem ugašanju srbskih institucij na Kosovu kakim deset tisoč tam zaposlenim grozi, da bodo izgubili službo ali pa da bodo ob dvojne plače, ki jih dobivajo tako iz prištinske kot tudi beograjske blagajne.

Stave so bile torej visoke in v takem vzdušju je bilo pričakovati, da se bo v Kosovski Mitrovici, najbolj nevralgični točki Kosova, trlo vojakov in policistov, ki bodo z navzočnostjo, po potrebi pa tudi silo, preprečili incidente. Volišče v šoli svetega Save si je ogledal tudi visoki predstavnik Evropske unije na Kosovu Samuel Žbogar. V pogovoru za TV Slovenija je ocenil, da je pomembno, da je volilcem omogočeno, da pridejo na volitve. Čemur v fizičnem pomenu izraza »priti na volitve« ne gre oporekati. A malo bolj resno opazovanje je ponudilo drugačno sliko. Na ozki ulici, ki vodi do omenjenega volišča – torej javni površini – je bila vsem na očeh nameščena kamera, priključena na računalnik, in beležila dogajanje pred voliščem. Zanimivo je, da je, medtem ko sem si ogledoval improvizirano kamero in jo tudi fotografiral, nekdo fotografiral mene. Ko sem zbiranje corpus delicti končal in želel neznanega fotografa pobarati, s čim sta ga moj lik in delo fascinirala, se je ta, kako pričakovano, izgubil v eni od ozkih ulic.

Nekaj metrov stran, pred vhodom na dvorišče šole, je stala večja skupina moških, spremljala »izdajalce« in jih občasno pospremila s sočnimi besedami, ki v ušesu, če so izrečene v srbščini, odzvanjajo dlje kot kakšen podalpski krščenmatiček... Vsega trije pripadniki KPS na tem volišču so kadili, ne kaj dosti meneč se za potek »svobodnih in poštenih volitev«. Pripadnikov EULEX in KFOR ni bilo videti. Na volišču nekaj sto metrov stran, v tehnični šoli, je bila slika še malo bolj »svobodna«: kakih ducat moških zamolklih glasov in mrkih pogledov, po večini zelo kratko pristriženih las ali s kapucami na glavi, je glasno skandiralo in žvižgalo tistim, ki so se upali podati na volišča.

Pred štabom Demokratske stranke Srbije, ki je pozivala k bojkotu, se je medtem sprehajal Mladen Obradović, vodja prepovedanega desničarskega gibanja Obraz, ki se tudi z nasiljem bori za dosego ciljev in ne zamudi priložnosti, da grmi proti »šiptarjem« ter njihovim zaveznikom v Washingtonu, Bruslju in Beogradu in poziva k boju samooklicanih novodobnih carjev Lazarjev za sveto srbsko zemljo. Kdor je bil minulo nedeljo v Kosovski Mitrovici in je kdaj kaj prebral o tamkajšnjih političnih procesih, si je moral zastaviti vprašanje, kaj se bo iz take atmosfere izcimilo.

Razveljavljene volitve: kdo pridobi?

Čeprav so teorije zarote na Balkanu priljubljen šport, je težko verjeti, da bi tisti, ki so odgovorni za varnost (še posebej obveščevalci, za katere Kosovo pomeni poligon!), spregledali oglušujočo zgovornost popoldanske tišine. Ko so z volišč odšli visoki predstavniki mednarodne skupnosti in so se kosovski Srbi v zavetju noči, da jih »bojkotaši« ne bi opazili, bolj množično podali na volišča, so na volišče v šoli svetega Save vdrli neznanci in ga razdejali. Skupili so jo tudi volilci, ki so imeli to nesrečo, da so se ravno znašli tam. Drugo volišče, v tehniški šoli, so neznanci »deaktivirali« z vrženo bombo, ki pa ni eksplodirala. Zaradi zbiranja in agresivne retorike »bojkotašev« so zaprli še tretje volišče. Ko so na kraje incidentov prišli tisti, ki menda zagotavljajo varnost – pripadniki KFOR, EULEX in KPS – povzročiteljev incidentov seveda ni bilo več. Začela se je preiskava, volitve na omenjenih treh voliščih so razveljavili, volilno nasilje pa so obsodili pripadniki mednarodnih organizacij (javno zgražanje in obsojanje, ne pa preventivno ukrepanje, je še en priljubljen šport mednarodne skupnosti, ne le v tem delu sveta).

Težko je reči, kdo stoji za napadom. Prav tako je težko verjeti, da bo to pokazala preiskava. Filip Ejdus, profesor mednarodnih odnosov na beograjski Fakulteti za politične vede, meni, da je največji dobitnik propadlih volitev na severu Kosova vlada v Beogradu. Ker je bojkot po večini uspeval, k čemur vlada v Beogradu sicer ni pozivala, je obstajala velika verjetnost, da bo severna Mitrovica dobila albanskega župana Agima Devo. Spomnimo, da v severni Mitrovici živi nekaj sto Albancev, ki so se v svojih okrožjih v zglednem številu podali na volišča. Albanski župan Beogradu, še manj pa kosovskim Srbom, seveda ne bi bil po volji. Kljub temu si Ejdus ne drzne špekulirati, da so napad organizirale oblasti v Beogradu. Volitve se bodo 17. novembra tako ponovile, a zgolj na tistih treh voliščih, kjer so bile razveljavljene. To ni malo glasov in z bolj množično udeležbo Srbov na ponovljenih volitvah, ko bo za varnost verjetno bolje poskrbljeno, bi Srbi vendarle lahko dobili »etnično pravega« župana severnega dela Kosovske Mitrovice.

Dolgo prekuhavani pasulj beograjsko-prištinske kuhinje, v katerem se že vrsto let s pomočjo mednarodnih kuhalnic mehčajo meso sumljivega izvora in nepoznane začimbe, ki jih v kotel, ko kuharji gledajo vstran, brez mere sipajo nevidne roke, bo tako čez dober teden skuhan in nato po obrokih serviran. Del srbske javnosti, ki dogovoru Dačić-Thaçi nasprotuje, češ da ta pomeni katastrofo za kosovske Srbe, bo še bolj marginaliziran. Kar je morda celo voda na njegov mlin: poplesavanje na robu tovrstna gibanja konstituira in brez kakršnih koli resnih političnih in ekonomskih idej bodo lahko delu javnosti še naprej ponujali boj za sveto srbsko zemljo in relikvije carja Lazarja. Za marsikoga je to dovolj. V zakajeni balkanski krčmi ob Ibarju torej nič novega.