Dolgo je že tega, a spomnili se boste: dve pritlikavi državici sta se prepirali o tem zalivu v spodnjem desnem kotu Evrope, vse dokler ni velikim presedel hrup od spodaj in so ju prisilili v mednarodno arbitražo. Ko je komisar EU Olli Rehn na koncu le sestavil arbitražni sporazum, je Hrvaška na državni televiziji slovesno razglasila zmago, potem pa z začudenjem ugotovila, da je na svoji državni televiziji zmago slovesno razglasila tudi – Slovenija. Spor se je tako iz malega, tesnega Piranskega zaliva preselil v široka prostranstva angleškega jezika: ali je namreč Slovenija z mednarodno pravico do »junction to the high sea« dobila »stik z odprtim morjem«, kakor so ob razglasitvi svoje zmage trdili Slovenci, ali pa samo »zvezo z odprtim morjem«, kakor so – ob slovesni razglasitvi svoje zmage – trdili Hrvati?

V ironičnem obratu je sporazum o sporu na koncu izzval spor o sporazumu, in svet je v naslednjih tednih le začudeno gledal, kako se dve razmeroma resni državi, članici ZN, prepirata o tem, kaj pomeni neka angleška beseda. Natanko štiri leta so minila od takrat, Slovenci in Hrvati so se medtem doma pridno učili angleščine, vse dokler se niso v teh dneh zopet srdito sprli, tokrat zaradi memoranduma o soglasju glede dolgov in terjatev Nove Ljubljanske banke.

Dolgo je že tega, a spomnili se boste: dve pritlikavi državici sta se prepirali o tej mali banki v spodnjem desnem kotu Evrope, vse dokler ni velikim presedel hrup od spodaj in so ju prisilili v sklenitev memoranduma o soglasju. Ko je bil memorandum v Mokricah končno podpisan, je Slovenija na državni televiziji slovesno razglasila zmago, potem pa z začudenjem ugotovila, da je na svoji državni televiziji zmago slovesno razglasila tudi – Hrvaška. Spor se je tako iz malih, mirnih Mokric preselil v nemirna prostranstva angleškega jezika: ali se je, skratka, Hrvaška s podpisom o soglasju glede »stay of the proceedings« zavezala k »prekinitvi vseh sodnih postopkov«, ki proti Novi Ljubljanski banki potekajo na hrvaških sodiščih, kakor so ob razglasitvi svoje zmage trdili Slovenci, ali samo k »zastoju vseh sodnih sporov«, kakor so – ob slovesni razglasitvi svoje zmage – trdili Hrvati?

»Sporazum zadovoljuje obe strani. Slovenska vlada se je posvetovala z vsemi političnimi subjekti in vsi so potrdili besedilo memoranduma,« je tedaj dejal slovenski premier Janez Janša. »Memorandum je kratek in jasen, pravno in politično pa veliko preprostejši od sporazuma o arbitraži. To je to,« je dodal hrvaški premier Zoran Milanović. Čisto tako kot otroci, ki po pisni nalogi iz angleščine starše prepričujejo, da je bila naloga lahka in preprosta. Treba je bilo le prevesti »stay of the proceedings«. V ironičnem obratu je sporazum o sporu na koncu spet izzval spor o sporazumu, in svet se te dni ponovno čudi, kako se dve razmeroma resni državi, članici ZN, prepirata o tem, kaj pomeni neka angleška beseda.

Če je bilo prvič še lahko naključje, je zdaj popolnoma jasno, da niti takrat niti danes to ni bilo naključje. Če jim je namreč besedilo arbitražnega sporazuma pisal tujec, so se tokrat Slovenci in Hrvati sporazumeli sami. Kako je to potem, jebiga, potekalo, o čem so se pri dogovarjanju glede besedila memoranduma o soglasju sploh strinjali, kje je originalno besedilo, ki so ga dali prevajalcu, ki je zadevo prevedel kot »stay of the proceedings«? Vsekakor se Janša in Milanović nista dogovorila za »prekinitev sodnih postopkov«, saj tega ne bi hoteli Hrvati, a bogme tudi za njihov »zastoj« ne, saj tega ne bi hoteli Slovenci.

Pravo vprašanje bi se zato lahko glasilo – kaj natančno sta se v Mokricah dogovorila premierja, da sta pred novinarji tako sijala od obojestranskega nezadovoljstva? Pravim, lahko bi se glasilo, a se ne: pravo vprašanje namreč ni, kaj pravzaprav pomeni beseda »stay« – kot navsezadnje ni bilo niti tisto, kaj pomeni »junction« – pravo vprašanje je: zakaj Slovenci in Hrvati svoje sporazume in memorandume sploh sklepajo in podpisujejo v angleščini? Zakaj, jebiga, podpisujejo medsebojne sporazume v jeziku, ki ga ne znajo in ne razumejo?

Stari Jakob Frass – tisti Slovenec, saj ga poznate, ki se je pred več kot sto petdesetimi leti skoraj pretrgal, da bi dokazal, da so Slovenci in Hrvati bratje iste matere, se preselil v hrvaško književnost in prevzel ime Stanko Vraz – se obrača v grobu kot turbina. Zaman ves njegov trud, zaman ilirski preporod, zaman vseslovansko bratstvo: sto petdeset let pozneje se Slovenci in Hrvati pogovarjajo v – angleščini. Ki je niti ne znajo.

Vsemu temu bi se lahko izognili, če bi se Hrvati in Slovenci o svojih meddržavnih sporazumih dogovarjali v jeziku, ki ga razumejo eni in drugi. Moj predlog je – morda vam ne bo takoj všeč, a razmislite malo – srbščina.

Angleščina je razkošno bogata, saj ne rečem, da ni, a kot takšna je dobra samo za književnost. Ko pa gre za ozemlja in denar, ni boljšega jezika od srbščine. Slovenija in Hrvaška bi v srbski cirilici podpisali tako arbitražni sporazum kot memorandum o soglasju, Slovenija bi na državni televiziji slovesno razglasila zmago, na svoji televiziji bi zmago slovesno razglasila tudi Hrvaška, potem pa bi eni in drugi začudeno ugotovili, da zadeva krasno deluje.

To, da »poraz« pomeni »zmago«, deluje namreč samo v srbščini.