Škerbinc je magistriral v ZDA, vojaške šole je obiskoval v Jugoslaviji, Avstriji, na Finskem in v Združenih državah. Razen sodelovanja v slovenski vojni za osamosvojitev si je izkušnje nabiral v operacijah, ki z ofenzivno vojno niso imele posebne zveze. V vojašnici Edvarda Peperka v Ljubljani je razložil nenavaden paradoks modernega evropskega vojaka, ki o vojni ne mara govoriti, o miru pa težko reče kaj oprijemljivega. Zanimale so nas njegove izkušnje v humanitarnih operacijah v trenutku, ko se slovenska vojaška ladja Triglav pripravlja na misijo v vodah pred Lampeduso, v Siriji pa je število žrtev preseglo mrtve v vojni v Bosni in Hercegovini.

Marincev ne urimo zato, da bodo vozili otroke v vrtec, je leta 2001, takoj po izvolitvi Georgea Busha, rekla njegova svetovalka za nacionalno varnost Condoleezza Rice.

Res je tako rekla. Ameriška administracija je takrat napovedovala, da bo umaknila vojsko iz Bosne in Hercegovine, ker je vojska namenjena bojnim operacijam, ne pa izgradnji nacionalnih držav.

Potem pa so marinci otroke še naprej vozili v vrtce skupaj s francosko tujsko legijo, nepalskimi gurkami in argentinskimi padalci.

Ne samo to. Riceova je to rekla deset mesecev pred 11. septembrom. Kmalu zatem so se ukvarjali samo še z vojaško doktrino, ki je govorila o pridobivanju src in duš okupiranega prebivalstva v Afganistanu. Hearts and minds. Zanimiva doktrina. Govorila je, da se vojne ne da zmagati s silo, cilj vojaških operacij pa je osvojitev duš in src prebivalstva na območju operacij. V ameriški vojaški doktrini so že desetletja štiri vrste delovanja. Ofenzivno, defenzivno, stabilizacijsko in podporno. Se pravi, da je polovica vojaških aktivnosti namenjena zagotavljanju miru, zaščiti in reševanju.

Tudi Slovensko vojsko urite v tem, kako voziti otroke v vrtec?

Vse te reči imamo zelo podobno zapisane tudi v slovenski doktrini.

Torej jih urite?

Če že vztrajate, je bila povsod, kjer sem sodeloval v operacijah, »vožnja otrok v vrtec« del mojih nalog. Ampak, prosim, dajte to v narekovaje. Stavek pomeni veliko več. To je ena naših najpomembnejših nalog. V operacijah kriznega odzivanja Slovenska vojska ni bila del operacij visoke intenzivnosti, ampak je bila aktivna na področjih stabilizacijskega delovanja. Poslanstvo naših enot v Bosni, na Kosovu, v Afganistanu, Libanonu in drugje je bilo v stabilizaciji razmer in ustvarjanju pogojev za normalno življenje.

Na sebi imate maskirno uniformo, nosite čin brigadirja in ste poveljnik 1. brigade. Ste vojak, ne?

Vse odraslo življenje.

Delate pa v vojski?

V Slovenski vojski.

Slovenska vojska ni nevladna humanitarna organizacija?

Odlično povedano.

V čem pa je razlika med vojsko in humanitarno organizacijo? Pogosto se zgodi, da vojaki uporabljate govorico nevladnih humanitarnih organizacij in govorite o miru, humanitarci pa zahtevajo vojaško intervencijo za zaščito civilnega prebivalstva.

Eni in drugi živimo v čudnem paradoksu modernih konfliktov. Narava dela vojsk se je že pred mnogimi leti spremenila. Spremenila jo je vojna. Če preštejete žrtve civilnega prebivalstva od prve do druge svetovne vojne in potem naprej, boste videli, da so civilne žrtve drastično naraščale. Dokončno so minili časi, ko so se vojske dobile na bojnem polju, poračunale politična neskladja med državami, vojna pa se je tam začela in končala. Že več kot sto let to ne drži niti kot ambicija. Sodobna vojna je totalna in zajema celotno družbo. V nekem trenutku vojska nastopi kot dejavnik zagotovitve miru. Ko vojska dobi nalogo zaščite civilnega prebivalstva, se pred njo postavijo problemi, za katere nikoli nihče ni bil izurjen. Treba se je znajti.

Stavek, da je treba osvojiti srca in duše, je vedno zvenel popolnoma nerazumljivo. Lahko razložite?

Lahko. Na Kosovu je vas Grabanica, v njej živi družina, ki ji ne bom razkril imena, ker varujejo svojo zasebnost. V Grabanici se lahko kadarkoli pojavim v civilni obleki, pa me bodo vsi pozdravili in me bodo veseli. Slovenski vojaki smo prišli do njihovega srca. Za dušo ne vem. Družina je imela enajst otrok. Deset hčera, enajsti je bil sin. Skozi vas teče majhna reka, velik potok v resnici. Ob deževju je močno narasla. Edini sin se je v njej utopil. Bili so muslimani, za njih je bilo zelo pomembno, da čim prej najdejo truplo in ga pokopljejo. Gledal sem, kako so se domačini spravili k poslu. Takoj so aktivirali svoje zaščitne sile. Prišli so gasilci, a bilo mi je jasno, da s svojimi zmogljivostmi v narasli reki fanta ne bodo našli. Prej kot v 24 urah sem imel na Kosovu enoto slovenskih potapljačev, ki so fanta našli. Vas je v slovenskih vojakih od takrat videla ljudi, ki resno mislijo, kar govorijo. Jaz sem jim prej govoril, da smo tam, da jim pomagamo. Kimali so. Te reči so slišali že kdaj prej. Ja, ja, pomagate. Potem so videli, da sem šel daleč preko tega, kar je bila moja dolžnost, in sem s helikopterjem od daleč pripeljal potapljače, da smo jim nekoliko zmanjšali bolečino. Pripravljenost Slovenske vojske, da jim pomaga v nečem, kar je bilo samo njihov problem in se ni dotikalo velikih vojaških ali političnih strategij, jih je ganila. Tako kot je mene ganilo razumevanje mojih nadrejenih v poveljstvu v Ljubljani in njihovih političnih nadrejenih, da je zame to pomembno, in so me podprli. Potrebni so bili volja na terenu kot odziv na stisko, razumevanje vojaškega vrha za potrebe poveljnika bataljona na terenu in politični konsenz. To so stvari, ki se ne pozabijo in se širijo naprej. Kjerkoli se je pojavila slovenska uniforma, so od takrat naprej nanjo gledali skozi to prizmo. Na Kosovu smo nosili orožje, nismo pa delali samo z orožjem. Samo v času, ko sem bil jaz tam, smo recimo zgradili šolo, zgradili ali popravili kilometre lokalnih cest, popravili most, omogočili donacije računalniške opreme knjižnici in mošeji, zdravili ljudi in živali, gasili večje požare v naravi, organizirali prireditve za otroke, vraščene verige smo rešili celo volka in še bi lahko našteval. Temu se reče strategija pridobivanja srca in duše.

Še vedno znate vzeti puške in iti kopat jarke?

Da, vendar nikoli nismo sami. Takoj za nami že stojijo plenilci. Običajno so to bankirji in poslovneži, ki iščejo profit. Z nami, pogosto pa pred nami, so nevladne humanitarne organizacije. Pred desetletji so si vojske s tem dale veliko opravka. Najbolj takrat, ko so Američani v Somaliji ugotovili, da jih lahko novinarji stanete zmage v vojni. Veliko so si dajali opravka z vlogo medijev v vojnah in oboroženih spopadih. V istem času so se vse vojaške strukture tudi spraševale, kakšen odnos naj razvijejo do humanitarnih organizacij. Tudi mi smo se morali to vprašati. Kamorkoli smo prišli, smo srečali humanitarce. Morali smo se usposobiti in izuriti za delo z njimi. Ko sem odhajal na Kosovo, sem imel s seboj tri civiliste, ki so bili po terminologiji Nata funkcionalni strokovnjaki, mi pa smo jim rekli civilni funkcionalni strokovnjaki. Z nami so bili strokovnjakinja iz vladne službe za pravne zadeve, inšpektor za gradbene zadeve in veterinarka.

Poslanstvo vojske in humanitarnih organizacij je v velikem delu enako. Razlika je v enem ključnem elementu. Mi zagotavljamo varnost in zaščito, ustvarimo okolje, v katerem se ljudje počutijo varne in zaščitene. Če je treba, varnost in zaščito zagotovimo s puškami in oklepnimi vozili. Tega humanitarne organizacije ne morejo in ne znajo. To zna samo organizirana vojaška sila, ki z jasnimi navodili deluje v strogi poveljniški hierarhiji. Cilj je pa enak. Ustvarjanje pogojev za normalno življenje, demokracijo ali vsaj to, da otroci spet hodijo v šolo. Pri tem sodeluje veliko ljudi. Prvega dela pa ne more opraviti nihče drug kot vojska. Prvi del je pogoj za to, da se drugi lahko izvaja. Generalni sekretar Združenih narodov Dag Hamaskjord je v šestdesetih letih naš paradoks povzel v enem stavku. »Mirovne operacije niso delo za vojake, samo vojaki pa ga lahko opravijo.« Po petdesetih letih je stavek še vedno popolnoma aktualen. Za te reči potrebujete državno vojsko.

Ampak Združene države vedno bolj uporabljajo najemniške privatne vojske.

Ja. In kakšne uspehe so s tem imeli? Na primeru Afganistana sem si o tem ustvaril osebni pogled na probleme pri izvajanju nalog v tej državi. V večini doktrin je enotnost naporov osnovno načelo vojskovanja. Ko na istem ozemlju deluje več subjektov, je pametno zagotoviti vsaj enotnost naporov, ne? Okolje je nevarno. Američani pa so pri operacijah v Afganistanu ogromen del prepustili zunanjim privatnim pogodbenikom. Od kuhinje v vojaškem klubu na poveljstvu Isafa v Kabulu do pakistanskih šoferjev tovornjakov cistern za gorivo so imeli operacijo v rokah pogodbeniki. Ob njih pa še ogromno število različnih vladnih in nevladnih organizacij. Poveljnikom so s tem odvzeli velik del možnosti odločanja. Logistiko so prepustili zunanjim pogodbenikom, ogromno denarja pa so dajali vsem mogočim organizacijam, ki so izvajale vsaka svoj program. Jaz sem se spraševal, kje je enotnost poveljevanja in kdo zagotavlja enotnost naporov kot dveh stebrov načel vojskovanja. Odgovoril sem si lahko samo, da nikjer in nihče. Ta, ki vodi, mora imeti pod svojo kontrolo tudi vire, drugače zelo težko doseže rezultate. V Afganistanu pa so brez enotnega nadzora in celo brez enotnega sistema podeljevali milijone dolarjev. Moj občutek in osebno mnenje je – bom govoril v prispodobi – da je bila večina nabojev, zaradi katerih smo potem zavezniške vojake v krstah vozili iz Afganistana, kupljena z denarjem zavezniške operacije.

Na čem temelji ta občutek?

Privatna podjetja so preko Pakistana in Afganistana skrbela za vso logistiko. Zagotoviti so si morala prosto pot čez ozemlja, ki so jih nadzorovali lokalni gospodarji vojne. Oni so s tem denarjem podpirali talibe, ki so streljali po nas. Denar je zaokrožil. Če v državo, kjer je korupcija osnovna značilnost delovanja institucij, prineseš ogromne količine papirnatega denarja, dosežeš učinke, ki so zelo daleč od tistega, kar si pričakoval in želel.

Kako ste si razložili desetletje vojne v Afganistanu?

Ker imamo številčno relativno majhno vojsko in so naše enote v operacijah zelo omejene, nam ni treba preveč razmišljati o naravi vojne. Če pošljemo trideset vojakov, ne delamo velike zgodbe o tem, kako bomo mi rešili Afganistan. Gremo, opravimo svoje delo in se vrnemo. Veliko bolj smiselno se je to vprašati ob primeru Kosova.

Ker je krizno organizirana družba, ki jo dobro poznamo?

Zato, ker smo tja prišli z večjo enoto in jasnimi interesi. To pomaga. Slovenska zunanja politika je takrat Balkan postavila kot svojo prioriteto, v tistem času je bila Slovenija na Kosovu na drugem mestu med zunanjetrgovinskimi partnerji, z deželo smo imeli nekaj skupne zgodovine in smo poznali njeno kulturo. Seveda smo se spraševali, kaj tam delamo. Kaj je naš cilj. Je cilj samo to, da smo prisotni? Je Slovenija zrela država, ki razmišlja skozi teorijo, v kateri se elementi nacionalne moči povezujejo skozi diplomacijo, informiranje, vojsko in ekonomijo? Spraševal sem se, ali je moje poslanstvo na Kosovu povezano z zunanjo politiko in gospodarstvom ali ne. Mnenja so bila različna, češ da vojaki ne bi smeli razmišljati o politiki in ekonomiji. Ampak temu se ne da izogniti. Tam, kjer je vojska, je vse to vedno popolnoma prepleteno. Na Kosovu nam je to bilo očitno, ker smo okolje dobro poznali. Natančno smo vedeli, kdaj pride vojska, kdaj humanitarne organizacije, kdaj poslovneži in kdaj banke.

Je na Kosovu mirovna operacija uspela?

Kosovo je bilo na videz mirna dežela. Takšna je tudi danes. V navideznem miru smo morali zagotoviti dejansko varnost in zaščito prebivalstva. To je bilo naše poslanstvo. To smo naredili. Število incidentov je bilo nizko in tudi tukaj so se spraševali, zakaj potrebujemo vojsko, če nas nihče ne napada. Tako razmišlja kmet, ki se je vdal alkoholizmu. Zakaj bi imel sredi poletja pred hišo skladovnico drv, če pa je vroče. Prodal bo drva in kupil šnops. Pozimi bo prodal njivo, ker ničemur ne služi, in kupil šnops. Enako se je razmišljalo o Kosovu. Zakaj je tam toliko vojakov, če pa je število incidentov nizko? Zato, ker bi bilo popolnoma drugače v trenutku, ko bi vojsko umaknili. Prebivalstvo je to dobro vedelo in to dobro ve še danes. Zato zaupa uniformiranim vojakom bolj kot Združenim narodom, civilni policiji ali sedaj Eulexu. Tuji vojski so ves čas zaupali in jo spoštovali. Varnost ni prišla sama od sebe. Prebivalstvo smo morali zaščititi. Vedeti smo morali, kje gredo kanali tihotapljenja mamil, kje belega blaga, kje so orožarske linije. V takšnih okoliščinah lahko iz preproste naloge nastane velik problem. Naše izkušnje so bile dobre, ker smo dobro razumeli, kaj tam delamo, in smo našli način, da to naredimo. Iz Kosova smo potegnili zelo pozitiven nauk o učinkovitosti, sodelovanju z vojskami drugih držav, lastnih ambicijah in naših mejah.

Smo zaradi te izkušnje sedaj pol slovenske mornarice ponudili Italiji kot pomoč pri reševanju potapljajočih se begunskih bark pred Lampeduso?

Ne tega tako mehanično povezovati. Oborožene sile so bolj sofisticiran mehanizem. Pred Lampeduso gre za strašen problem Evrope. Pred našimi očmi se odvija humanitarna katastrofa, mi pa vidimo samo njen konec, ko brodolomci pridejo na obalo. Tam je treba reagirati. Ko smo odhajali na Kosovo, v Afganistan, v Libanon ali kamorkoli drugam, sem svojim vojakom vedno razlagal, da gremo zato, da pomagamo ljudem. Belim, črnim, Albancem, Srbom, Arabcem. Me ne zanima in se o tem nimam kaj pogovarjati. Naš fokus je pomagati ljudem.

Ljudi pa tako kot humanitarne organizacije razumete kot civilno prebivalstvo?

Vi kar dražite. Rekel sem jim, da ne gremo zato, ker imamo takšen pisan ukaz, ali zaradi velikih strategij zaščite in varnosti. Povedal sem jim, da bomo delali nadzorne točke, patruljirali, varovali baze in posebne kulturne objekte. Osnovni smoter pa je, da gremo na območje, kjer je kriza, da zaščitimo malega človeka in mu vrnemo voljo do življenja. Vseeno, ali je vzrok naše aktivacije vojna, priseljenska kriza ali naravna nesreča, naša vojska nastopi, ker je po organiziranosti narejena za delovanje v kriznih časih. Po svoji kulturi pa je narejena tako, da malo troši in veliko daje, navajena pa je preživeti v katerikoli situaciji. Vojska lahko naredi marsikaj, pomagati ljudem, ki so žrtve vojne, pa je dober cilj.

Vi ste bili na planoti Golan v enotah Združenih narodov.

Da, sodeloval sem v enotah UNTSO v Siriji.

Sirija je bila kar nekaj časa vaša domovina. Med utopljenci v Sredozemlju je veliko beguncev iz Sirije. Morda je med njimi kdo, ki ste ga srečali. Vojna jih je pregnala od doma, utopili so se na poti v Evropo, ker jim nihče ni pomagal. Se vam zdi, da bi moral v Siriji kdo kaj narediti?

Frustracija vojakom ni tuja stvar. Svojega človeka smo imeli v Siriji tudi v najbolj kriznem času. Ko se je vrnil, je bil zelo nemiren, ker je čutil potrebo, da se tam nekaj naredi. Po drugi strani je pameten človek in je vedel, da se tam še dolgo časa ne bo nič naredilo. Sam sem iz Sirije odnesel zelo dober vtis. Kot predstavnik Združenih narodov sem bil zaščiten in me niso mogli zapreti. Vendar sem imel v Siriji boljše izkušnje kot v Jordaniji ali Egiptu. Bila je bolj urejena in bolj varna država. Če bi prišlo do konsenza, da je treba intervenirati, bi civilnemu prebivalstvu to koristilo. Prisotnost mednarodnih sil bi zaustavila morijo.

Ne bi pa rešila problema?

Ne bi rešila političnega problema. Politične probleme naj rešujejo drugi. Katastrofa je, da mora tako kot v Bosni strašne smrti umreti tisoče in tisoče ljudi, ker nihče ne reši političnih problemov. Kot vojak vem, da je mogoče v takšni situaciji pomagati. Ni pa na meni, da sploh razmišljam o odločanju. Živimo v demokratičnem okolju, ki je politično zelo kompleksno, vojske pa gredo intervenirat, ko se doseže ali mednarodni ali nacionalni politični konsenz. V Evropi sedaj tega konsenza ni, ker je preveč zelo različnih interesov in se položaj v Siriji predstavlja kot nerazumljiv.

Pa vi razumete to vojno?

Seveda sem pogledal etnični in klanski zemljevid Sirije. Hitro ti je jasno, kako so se razporedile sile. Ni pa nujno, da se je vojna začela zaradi klanskih in etničnih razlik. Morda so se ljudje vanje zatekli, ko je začela razpadati država. Ne spodobi se, da kot vojak na glas razmišljam, zakaj je država politično razpadla. Če bi me poslali tja, bi se seveda potrudil, da bi povode za vojno ločil od razlogov. Treba je vedeti, s kom imaš opraviti. To je razlika med marinci iz časa Condoleezze Rice, ki ne vodijo otrok v vrtec, in vojsko generala Davida Petraeusa, ki je sposobna biti učinkovita v sodobnem času. Petraeus je oblikoval doktrino srca in duše in protiuporniškega delovanja. Vedel je, da lahko prideš v Faludžo v Iraku in pobiješ tisoč civilistov. Temu lahko rečeš zmaga. Kaj si dosegel? Na vsakega ubitega si si nakopal vsaj petdeset smrtnih sovražnikov, ki te ne bodo nikoli pozabili. Ta pristop je mrtev. Če je potreba, da se gre v Sirijo, potem se z vojaškega stališča še najmanj zmotiš, če rečeš, da greš pomagat ljudem, in se tega zbrano držiš. Ob tem je treba vedeti, da so v vseh operacijah, v katerih sem sodeloval, moj načelnik in družine mojih vojakov pričakovali, da bom vse vojake pripeljal nazaj žive in zdrave.

Je to dvoje sploh mogoče uravnotežiti?

Težko. Zgodi se Srebrenica. O čem bo poveljnik razmišljal? Da mora iz pasti pripeljati svojih dvesto vojakov ali zaščititi osem tisoč civilistov? Tega se ne sme vprašati takrat. To morajo vsi vedeti, preden gredo. Imeti morajo jasne ukaze. Naša vojska v tujih krajih se zaveda, da je tam, ker mora opraviti nalogo. Pripravljeni smo tvegati svoja življenja, da zaščitimo neke relativno tuje ljudi. Tega ni mogoče zaigrati. Ljudje, ki gredo na kriznih območjih skozi nezamisljive strahote, so zelo ostri pri presojanju značaja. Pred njimi ni mogoče blefirati. Stopiš v sobo in te prečitajo.

Kaj nas je Srebrenica naučila o Siriji? Malo letati z letali po zraku in sprejemati resolucije ter ne zaščititi nikogar? Kaj je dobro narediti? Politična akcija? Vojaška intervencija? Nič?

Odgovor je visoko nad kompetencami poveljnika brigade. Če hočem fer odgovoriti, pridem na zelo spolzek teren. Bom poskusil, ker je vprašanje resno zastavljeno. O tem ne bodo odločali vojaki. Če pride do političnega konsenza, da je intervencija v Siriji potrebna, je to mogoče narediti in zaustaviti pobijanje civilistov. To s svojega položaja lahko rečem. Ne bo pa enostavno, lepo ali poceni. Vojska lahko zaustavi vojno.

Od Klausewitza naprej pa vsi vedo, kakšen je odnos med politiko in vojno. Politiki zanetijo vojno, vojaki umirajo. Vojakov se je dolgo držala stigma militarizacije družbe. V Evropi je ta strah minil. Nevarnosti so drugje. Vojaki si ne želimo velikih vojn, razumemo potrebo po demokratični kontroli nad oboroženimi silami. Danes je to predvsem politična kontrola nad oboroženimi silami. Vojska še danes deluje po sistemu poveljevanja in kontrole, ki ga je poročnik Erwin Rommel med prvo svetovno vojno preizkusil pri preboju v Kobaridu. V nemščini se mu je reklo auftragstaktik. Sistem vojaškega menedžmenta, komuniciranja in poveljevanja je, da se podrejenim nikoli ne razlaga, kako. Pove se jim, kdo, kaj, kje, kdaj, na tem mestu se potem postavi veliko vejico, in nato povemo bistvo vsega – zakaj.

Vi bi radi od mene intervencijo v Siriji. Poglejte. Politika mora opredeliti sredstva. Jasno določiti nalogo. Določiti želeno končno stanje in povedati, zakaj. Kako, pa je potem stvar vojske. Našo profesionalno integriteto žali, če nam začnejo razlagati, kako naj neki cilj dosežemo.

Zaznavam nelagodje, ki kaže, da se vam razmerje med politiko in vojsko ne zdi neproblematično. Se motim?

Politično-vojaški odnosi so kompleksne narave. Razvijajo se tako, kot se razvijajo stvari v družbi. V Evropi obstaja različna kultura teh odnosov, razlikuje se od države do države. Nekje ima politika večji vpliv, nekje ima manjšega. V Sloveniji je vojska zakonsko razmejena od politike, vojaki ne smemo biti člani političnih strank in v uniformi ne smemo prisostvovati javnim političnim dogodkom. Drugod imajo lahko drugačne navade. Tako kot v marsičem drugem je tudi na tem področju položaj v Evropi zelo pisan. Je pa v državah z daljšimi tradicijami kljub vsemu malo drugače kot pri nas.

Lahko to pojasnite?

Raziskave javnega mnenja neprestano potrjujejo, da je odnos ljudi do vojske pozitiven. Odnos družbenega establišmenta, novinarskih hiš in nekaterih institucij pa kaže na veliko manj spoštovanja. Zelo me čudi, če nas preganjajo z vadišča Poček, ki ima to funkcijo od časov Marije Terezije, in da ljudje to razumejo kot izraz etične drže. Ljudje v Krškem zaradi nuklearke ne zahtevajo rent, sprijaznijo se s tem, da gre avtocesta tik ob njihovi kmetiji, čeprav je bila kmetija tam pred avtocesto. Nekdo, ki si je postavil hišo na vadišču Marije Terezije, pa lahko zahteva vse mogoče reparacije in dobi podporo.

Vojska je pač strašna sila. Ali ni samoumevno, da je tarča kritike?

Zakaj bi to bilo samoumevno? Strašna sila? Hm. Vojska je tisti del javne uprave, ki so ji vse vlade zadnjih dvajset let krčile sredstva. Kos po kos smo izgubili polovico svojega proračuna. Če nekomu vzamete polovico sredstev, postane preživetje precej teoretično vprašanje.

Zagotovo pretiravate.

Zagotovo ne pretiravam. Samo od leta 2009 do leta 2012 smo izgubili več kot 40 odstotkov sredstev. Skupaj z Grčijo smo na prvem mestu v zmanjšanju proračunskih sredstev. Po zmanjšanju so Grki ostali na 4 odstotkih bruto proizvoda. Pred tem so imeli nesorazmerno visok delež, pa so visoko nad nami. Pa se je z Grki trojka ukvarjala, z nami pa ne. V Španiji je vojska izgubila 15 odstotkov, v državi imajo kaos, pa to vidijo kot velik problem. Mi smo izgubili 40 odstotkov, vse naše naloge pa so ostale iste. Nismo zmanjšali misij, nismo zmanjšali nobenih obremenitev, ambicije v Natu pa se povečujejo. Mi moramo to izvajati. Bili smo eden redkih segmentov javne uprave, ki smo resno jemali slovensko vlado. Šli smo v reforme in naredili to, kar bi trojka naredila v Sloveniji. Kolikor jaz vem, se je v lanskem letu temeljito preoblikovala samo Slovenska vojska. Vojska je gibljiva organizacija. Ves čas se spreminja. Pri potnih stroških smo prihranili trinajst milijonov evrov. Pri nas ni nadur in dodatkov. To nam je povzročilo velike probleme. Po tako velikih spremembah se soočamo z velikimi izzivi. Če tega ne bi naredili, ne bi mogli več obstajati. Posledice so zanimive. V letošnjem letu je dvesto pripadnikov Slovenske vojske dalo odpoved, ker s plačo ne morejo shajati. Našli so si druge službe. V teh okoliščinah nam očitajo nakup čelad. Načelnik ni kupoval letal ali helikopterjev, ampak je tisto malo denarja, kar ga ima, namenil zaščiti svojih vojakov. No, ob tem me seveda razveselijo raziskave, ki kažejo, da običajni Slovenci menijo, kako je vojska najmanj skorumpiran del države, v kateri živijo. To je največje priznanje, ki sem ga dobil po letu 1991.

Ni ravno kompliment mladi državi. Od leta 1991 je izgubila kar nekaj blišča in živi od škandala do škandala. Ali je vojska še vedno zmagovita vojska iz leta 1991, ki je porazila desetkrat večjega sovražnika? Ali pa se prilagaja novim okoliščinam?

Lepo vprašanje. Jaz mislim, da bi morali nekam vklesati imena vseh ljudi, ki so leta 1991 odločilno vplivali, da smo z najmanjšimi možnimi žrtvami dosegli največji možni rezultat in zmagali v vojni. Dobra formula. To so naredili ljudje v uniformah in civilnih oblekah. Bolj učinkoviti kot takrat bi težko bili. Vojaški uspeh smo bliskovito politično kapitalizirali in dosegli hitra priznanja. Slovenija je jezdila na žrebcu, za nami se je dvigoval prah.

Danes je videti kot utrujeno kljuse.

Ne pozabiti, da je lahko velika in sijajna. Res je, da smo postali družba, v kateri skoraj nič več ni mogoče. Če premaknem svinčnik na pisalni mizi, dobim petnajst pripomb. V takšni situaciji je seveda težko ohraniti zmagoviti duh vojske. Jaz pa ne smem dopustiti, da se moji vojaki sprijaznijo s tem, da nekaj ne morejo. Ne bom sebi groba kopal. Vojska mora imeti transformacijski duh. Ne prilagaja se razmeram, ampak gre vedno na točko na horizontu in se razvija po predvidevanjih, kaj se bo za horizontom zgodilo čez petnajst let.

Pa bomo čez petnajst let še vedno potrebovali vojsko?

Eh? Živimo v medvojnem obdobju in iz sebe ne smemo narediti poražene vojske v naslednji vojni. Stvar preživetja. Če izgubimo zmagovito miselnost, pogum, optimizem in odločenost, da če kdo, lahko vojska naredi vse, bomo v naslednji vojni to plačali s svojo kožo.

A vas prav razumem, da naš čas jemljete kot medvojno obdobje?

Veselim se vsakogar, ki verjame, da bo na svetu boljše. Res se ga razveselim. Ukvarjam pa se z obrambnimi strategijami in moram predpostaviti nevarnost. Kot vojak sem študiral obdobja pred prvo in pred drugo svetovno vojno. Moj svet je zanimiv. Poglejte kazalce. Po vseh parametrih planet še nikoli ni bil tako ogrožen, kot je sedaj. Gospodarska kriza, politična kriza, globalna kriza vrednot z grožnjo ekološke katastrofe v družbi prerazporeditve globalne moči in povečanja možnosti nereda. En odstotek ljudi ima devetdeset odstotkov svetovnega bogastva. Svet se intenzivno spreminja pred našimi očmi. Ko protislovja dozorijo, bomo potrebovali vojsko, ki bo ščitila civiliste. Kdo mislite, da bo zagotavljal varnost? Jaz bi bil rad pripravljen.