V poročilu Kako svobodna je svoboda gibanja? Inštituta za migracijske politike iz marca letos naštevajo posledice finančne krize. Prva je bila upad, ne pa tudi zaustavitev migracij znotraj EU27 z vzhoda na zahod. Delno so jih nadomestile migracije z juga – iz držav, ki jih je kriza najbolj prizadela – na sever, ali bolje v Nemčijo. Število migrantov iz Grčije se je v dveh letih povečalo za 207 odstotkov. Samo leta 2010 je odšlo iz te države 68.874 ljudi. Leta 2011 je Nemčija zabeležila 90-odstotno povečanje pritoka grških migrantov v primerjavi z letom poprej. Iz Španije se je tok migrantov v dveh letih po letu 2008 povečal za 70 odstotkov, na 119.579, v Nemčiji pa so zabeležili 52-odstotno povečanje števila španskih migrantov.

Tudi slovenski migranti v največjem številu – četrtina vseh – odhajajo v Nemčijo, na drugem mestu so odhodi v Avstrijo. Tako je po podatkih statističnega urada leta 2011 v Avstrijo odšlo 151 slovenskih migrantov z osnovnošolsko izobrazbo ali manj, 282 jih je imelo končano srednjo šolo, 81 pa višjo šolo ali fakulteto. V Nemčijo je istega leta odšlo 285 slovenskih migrantov z osnovnošolsko izobrazbo, 503 so imeli srednješolsko, 173 pa jih je imelo višjo ali visokošolsko izobrazbo.

»Ne smemo pozabiti, da so migracije mnogo bolj naravna lastnost človeštva kot stacionarnost,« opozarja dr. Marina Lukšič-Hacin, izredna profesorica in predstojnica Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU. Slovenski kraji so zgodovinsko pretočni prostor, kjer so se premikale tako meje kot ljudje. »To, kdo je migrant, pa je vselej stvar družbenih okoliščin. Absolutne definicije ni,« pravi dr. Lukšič-Hacin.

Večnost začasnega dela

Slovenski prostor je doživel tri velike vale migracij v tujino. Konec 19. stoletja, nato med obema svetovnima vojnama in tretji val po drugi svetovni vojni. Če prva dva vala odseljevanj veljata tako kot sedanji za migracijo, ki so jo vodile predvsem ekonomsko neperspektivne okoliščine v Sloveniji, pa sta se razlikovala po nižji izobraženosti migrantov. Tretji val je po drugi strani zaznamovala v veliki meri migracija iz političnih razlogov. V zaključnem poročilu projekta Percepcija slovenske integracijske politike avtorji pišejo, da je bila visoka izobrazba še v sedemdesetih letih v Jugoslaviji redkost. Kljub temu prof. Franc Mali ugotavlja, da je v petdesetih letih dobra tretjina tehnično-inženirskega kadra odšla v tujino, kar je pomenilo, da ni odšla le znanstvena elita, ampak tudi jugoslovanski raziskovalci.

Od petdesetih let dalje je namreč v Evropi prevladovala liberalna migracijska politika, kar je pomenilo, da so bila vrata migrantom odprta. Migracije so potekale v veliki meri z juga proti severu na podlagi bilateralnih sporazumov in dogovorov med državami. Vrata imigrantskih držav so bila odprta vse do prve naftne krize v začetku sedemdesetih let. V Evropi so se razvili modeli »začasnih« delavcev, ki so jih v Franciji imenovali »tuji delavci«, na Švedskem »priseljenci«, v Nemčiji pa »gostujoči delavci«. V poimenovanje so države zajele tudi razumevanje, kdo migranti so in kako dolgo lahko ostanejo. V Jugoslaviji so bile migracije iz države večinoma organizirane na ravni državnih institucij, kar je omogočilo omejevanje odhajanja izobražencev po letu 1968. Tistega leta naj bi bilo na »začasnem delu v tujini« 50 tisoč Slovencev, tri leta kasneje pa 70 tisoč. Iz tega bi sledilo, da so med 20 tisoč novimi migranti prevladovali nekvalificirani delavci in presežni poklicni profili.

Po naftni krizi se je preseljevanje v zahodnoevropske države v precejšnji meri ustavilo ali vsaj omejilo s kvotami, ki so odražale potrebe držav. Po drugi strani so se poskusi držav, da bi spodbudile vračanje »delavcev na začasnem delu v tujini«, izjalovili. Opozorila, da je začasnost v resnici trajna, so se izkazala za pravilna. Delavci se niso vsi vrnili v svoje rojstne države, migracijska populacija pa je začela naraščati zaradi združevanja družin. Politike evropskih držav so se tako osredotočile na integracijo.

V devetdesetih letih in vse do danes, pišejo avtorji poročila, je idejo gostujočega delavca nadomestila možnost zaposlovanja za določen čas. S pogodbami za določen čas se staro idejo delavca kot »gosta« zakoliči in zavaruje tudi z normativno pravnimi ukrepi – delovnimi dovoljenji in dovoljenji za bivanje, ki so pogojeni s pogodbo o zaposlitvi. Tudi politični migranti, ki so sredi stoletja odšli iz Jugoslavije zaradi političnih razlogov, se po osamosvojitvi Slovenije niso množično vračali domov.

Kljub temu pa nekateri raziskovalci opozarjajo na svojstveno naravo sedanjih migracij znotraj EU, ki omogočajo migrantom iz držav članic lažje vračanje in prehajanje med državami. Tako v razpravi Beg možganov in vračanje možganov londonskega Centra za raziskovanje in analizo migracij avtorja opozarjata na raziskave, v katerih ugotavljajo, da se 25 do 40 odstotkov migrantov vrne v matično državo. Po eni od raziskav je celo do polovica migrantov, ki so prišli v Veliko Britanijo med letoma 1992 in 2002, v desetih letih zapustila državo.

Kako iz bega narediti krog

Dr. Marina Lukšič-Hacin opozarja na razkorak med nacionalističnim ustvarjanjem panike, ker bi bil zaradi izseljevanja lahko ogrožen nacionalni karakter, lažno zaskrbljenostjo in odsotnostjo konkretnih ukrepov, ki bi izboljšali življenja ljudi. »Država pri tem, da bi kaj konkretno naredila ali ustvarila priložnosti, da mladi ne bi hodili iskat možnosti preživetja po svetu, odpove na celi črti.« Prepričana je, da je možnost doktorantov, diplomantov in drugih, da odidejo v tujino in tam naberejo drugačne, nove izkušnje, pozitivna. »Težava je, da jih ne pritegnemo nazaj. Nimamo sistemske politike spodbujanja vračanja, ampak le sistemske blokade. Gredo pogumni in inovativni.«

Ljudje, ki se vrnejo v Slovenijo, se znova znajdejo v poziciji migranta, prišleka. »Obstajajo tako formalne ovire, ki jih ne odpravimo, kot zaprtost prostora in institucij, skoraj fevdalna ograjenost pisarn, ki jih preveva občutek ogroženosti pred drugačnimi izkušnjami in idejami teh, ki se vrnejo iz tujine,« opisuje dr. Marina Lukšič-Hacin.

Inštitut za ekonomska raziskovanja je o begu možganov iz Slovenije naredil niz raziskav. Za vzorec so vzeli raziskovalce, zaposlene na slovenskih raziskovalnih institucijah. Tako naj bi v letih 1995 do 2004 v tujino odšlo povprečno osem raziskovalcev na leto. To število pa se je nato v obdobju od leta 2004 do 2009 povečalo za več kot dvakrat, pri čemer velikih razlik med družboslovnimi in naravoslovnimi raziskovalci ni.

Glavni razlog za migracije iz Slovenije naj bi bil manko zaposlitvenih možnosti in boljši pogoji dela v tujini. Glede tega bi lahko veliko spremenili in dosegli že s čimprejšnjo uresničitvijo lizbonske strategije: trije odstotki bruto domačega proizvoda so namenjeni za raziskave in razvoj. To so že dosegle in presegle Finska (3,87 odstotka), Švedska (3,42) in Danska (3,06 ).

Politični ekonomist Pierpaolo Giannoccolo z univerze v Bologni je že leta 2005 pripravil Pregled EU-politik v tekmi bega možganov. V njem je zbral sedem sklopov ukrepov za pritegnitev visoko izobraženih (povratnih) migrantov-raziskovalcev, ki so jih uspešno uvajali v Nemčiji, Franciji, Avstriji, Veliki Britaniji, na Švedskem in Nizozemskem:

migracijska politika, ki je naklonjena prihodu visoko izobraženih migrantov;

usmerjene ugodnosti za raziskovalce in njihove družine;

štipendije in možnosti financiranja projektov;

ugoden davčni in plačni sistem;

vlaganje v raziskave;

marketing in ukrepi iskanja visoko izobraženih migrantov;

študije in analize migracijskih politik drugih držav.

Kdo je komu migrant

Dejstvo, da več posameznikov kot kdajkoli prej odhaja iz Slovenije, samo po sebi odpira vprašanje, ali se jim bo v tujini godilo tako, kot se migrantom godi v Sloveniji, in kako se godi migrantom v drugih evropskih državah. V EU27 je v začetku leta 2012 živelo dobre pol milijarde ljudi. Od tega je v letu 2011 prišlo v EU 1,7 milijona migrantov iz nečlanic EU, 1,3 milijona migrantov pa se je preselilo znotraj EU. Pred dvema letoma se je največ ljudi glede na število prebivalstva države izselilo iz Irske (19 na tisoč prebivalcev) in Litve (18 na tisoč prebivalcev). Hkrati je bilo največ povratne migracije v Litvo, Portugalsko, Hrvaško, Estonijo in Grčijo (v teh državah je povratna migracija predstavljala več kot polovico vseh priselitev v letu 2011).

Znotraj evropskega prebivalstva predstavljajo migranti še vedno zelo majhen delež. Številčno je migrantov največ v Nemčiji (7,4 milijona ali 9,1 odstotka vseh prebivalcev), Španiji (5,6 milijona ali 12 odstotkov) in Italiji (4,8 milijona ali 7,9 odstotka). Številčno največje skupine migrantov predstavljajo migranti iz Romunije, sledijo turški migranti, nato maroški in poljski. Leta 2011 je število poljskih migrantov v Nemčijo v primerjavi z letom poprej naraslo za 42 odstotkov. Maja 2011 so v Nemčiji prenehale veljati nekatere omejitve za migrante iz novih članic, pridruženih leta 2004, in nemški statistični urad poroča, da je samo v tem letu prišlo v državo 130 tisoč novih poljskih migrantov. Prihodnje leto bo Nemčija odpravila tudi vse omejitve za vstop migrantov iz Romunije in Bolgarije. Ti so po letu 2007 potovali predvsem v Italijo in Španijo, manj pa v Veliko Britanijo in na Irsko, ki sta takoj po širitvi EU doživeli največji priliv migrantov iz novih članic EU.

Delo brez preživetja

Dr. Marina Lukšič-Hacin opozarja, da je navkljub slabšanju položaja delavstva povsod po Evropi situacija v nekaterih državah vseeno bolj urejena kot v Sloveniji. »Pri nas smo priče tako odsotnosti vsake poslovne etike kot odgovornosti.« Zatajijo pa tudi sistemske rešitve. »Migracijske politike so stvar nacionalnih držav in Slovenija bi se lahko iz izkušenj drugih evropskih držav ter njihovih rešitev marsikaj naučila. A opozorila, analize in ponujeni ukrepi obvisijo v zraku,« pravi avtorica niza knjig in raziskav o migracijah in vračanju migrantov. Na glas si zastavlja tudi retorično vprašanje, ali je kapital močan in vpliven tudi na ministrstvih, ki bi morala to področje normativno urediti. »Naša zakonodaja omogoča izkoriščanje migrantov, ki pridejo v Slovenijo in ki je primerljivo z izkoriščanjem iz časa prvotne akumulacije kapitala v Angliji na začetku kapitalizma.« Poudari, kar potrjujejo tudi evropske raziskave: (migrantski) delavci vselej prispevajo v gospodarstva, v katerih delajo. »Mi pa od njih le jemljemo. Priznamo jim pravico do dela, ne pa pravice do dostojnega življenja!« ne skriva ogorčenja doktorica sociologije.

V Franciji je statistični urad pred dnevi opozoril na 50-odstotni porast brezdomnosti med letoma 2001 in 2011, še posebej med migranti in ženskami. Tudi druge študije opozarjajo na neproporcionalno večji delež brezdomstva med migranti. Hkrati migranti v EU redno delajo v poklicih, za katere so preveč izobraženi. Na Švedskem ima le 60 odstotkov migrantov z diplomo (v primerjavi z 90 odstotki švedskih diplomantov) kvalificirano službo. V Franciji tri četrtine novoprispelih migrantov z diplomo leta 2010 ni prosilo ali se pozanimalo o priznanju svoje izobrazbe. V Veliki Britaniji je od 150 tisoč migrantov s terciarno izobrazbo 97 tisoč diplomantov opravljalo dela, za katera niso potrebne visoka izobrazba ali posebne spretnosti. Migranti iz Romunije in Bolgarije pa imajo v nadpovprečno visokem deležu status samozaposlenih, ki jim sicer omogoča bivanje in delo v več državah EU27. Migranti iz novih članic tudi nadpovprečno pogosto opravljajo dela v industriji. Tako, zaključujejo avtorji knjige Delovne migracije EU v težkih časih, je najbolj opazen trend pri zaposlovanju migrantov iz držav EU v drugih članicah ta, da so ti delavci preveč izobraženi za delo, ki ga opravljajo, in ne morejo izkoristiti svojih znanj ali materializirati svojih sposobnosti.

V raziskavah opozarjajo tudi na izkušnje iz Latvije, kjer se kaže, da so jo latvijski migranti po vrnitvi domov v primerjavi z drugimi prebivalci slabše odnesli na trgu dela. Raziskovalci tudi opozarjajo, da imajo migranti, ki se po začetku krize leta 2008 vračajo (v Latvijo, Estonijo in na Poljsko), večinoma poklicno izobrazbo, medtem ko višje izobraženi ostajajo v državah, kamor so se izselili.

Migranti so vedno tisti, ki prvi plačajo krizo, ugotavlja dr. Marina Lukšič-Hacin. »Izobrazbeno so razvrednoteni, slabše so plačani in živijo v slabših pogojih. Delajo v poklicih, ki jih večinsko prebivalstvo noče opravljati. To pozabljamo. Izrabi in zlorabi pa jih desna, nacionalistična politika za nacionalistične napade, prek katerih želijo ilustrirati, kako država propada.«

Takoj po širitvi EU leta 2004 so se pojavila opozorila o negativnih posledicah, ki jih utegnejo imeti migracije z vzhoda na zahod zaradi višjih plač in boljših možnosti za delo za družbe in gospodarstva novih članic. Nacionalni inštitut za ekonomske in družbene raziskave iz Londona je julija 2011 izdal poročilo Mobilnost delavcev v EU. Eden od njihovih zaključkov je, da je verjetno, da bo stopnja produktivnosti gospodarstev v Bolgariji, Romuniji in Litvi za vedno zmanjšana za 5 do 10 odstotkov, prav zaradi migracij njihovih državljanov v zahodno Evropo. Posledice za Latvijo in Estonijo naj bi bile manjše (potencialni upad gospodarske produktivnosti za okoli 3 odstotke). Migrante, ki so odšli, so tam nadomestili migranti iz Vietnama, Ukrajine, Srbije in drugih držav vzhodno od meja EU.