Arafatovo zdravje je začelo nenadno pešati med izraelskim obleganjem mukate v Ramali. Štiri leta po začetku druge palestinske vstaje je Jaser Arafat leta 2004 doživljal drugo obkolitev urada vodje palestinske uprave, od koder se ni imel kam umakniti. Zadušitve druge palestinske vstaje se izraelska vojska pod poveljstvom premiera Ariela Šarona tokrat ni lotevala zgolj v manjših mestih na Zahodnem bregu, temveč tudi v upravnem osrčju okupirane Palestine. Še enkrat se je Jaser Arafat znašel na izraelski muhi. Občutek mu je bil znan, kot že mnogokrat poprej, odkar je v šestdesetih let prejšnjega stoletja povedel oboroženi upor Palestincev proti izraelski okupaciji.

Dobra štiri leta pred smrtjo je v poletnih mesecih leta 2000 državniško stopil v Camp David, kjer je takratni ameriški predsednik Bill Clinton poskušal doseči to, pri čemer se je opeklo že šest njegovih predhodnikov – pri iskanju mirovne rešitve za izraelsko-palestinski konflikt v okviru meja pred šestdnevno vojno leta 1967. Dva tedna so ameriški posredniki poskušali zbližati stališča med Jaserjem Arafatom in Ehudom Barakom, toda vrh se je končal tako, kot se je začel. Že na začetku pogajanj ne Barak ne Arafat nista hotela prva stopiti čez prag brunarice, kar je bil za mnoge znak, da se iz pogajanj ne more kaj prida izcimiti, če se voditelja prepirata že okoli tega, kdo bo prvi stopil skozi vrata. Po koncu pogajanj se ne Izraelci ne Palestinci seveda niso mogli zediniti tudi okoli tega, zakaj se je poskus iskanja miru izjalovil in kdo je bil premalo popustljiv.

Pri različnih komentatorjih je takrat obveljalo, da nobeden od dvojice ni bil pripravljen narediti poslednjega koraka in ponuditi dodatnega kompromisnega predloga, ki bi ga domača javnost lahko prepoznala kot izdajo. Pomanjkanje poguma ali nepripravljenost na kompromise je v Izraelu še isto leto na oblast pripeljala političnega jastreba Ariela Šarona. V primerjavi z Ehudom Barakom Šaron ni nastopal z retoriko miru. Čas mirovnega sporazumevanja je zavrtel nazaj z obiskom Haram al Šarifa v Jeruzalemu, kjer se je nekoč nahajal judovski tempelj, danes pa je to tretji najsvetejši kraj islama. »Mir hrabrih«, o katerem sta še pred osmimi leti sanjala Jaser Arafat in Jicak Rabin, se je ponovno oddaljil.

Ariel Šaron nikoli ni bil pristaš dveh držav za dva naroda. Prihodnost Izraela je videl kot eno državo, ki se razteza med Sredozemljem in reko Jordan. Nasproti mu je stal palestinski voditelj, ki je bil pri odprtih vprašanjih z Izraelom še najbolj nepopustljiv pri pravici palestinskih beguncev do vrnitve na svoje domove. Med Šaronom in Arafatom miru preprosto ne bi bilo mogoče skleniti.

Se je morda prav zato, da na čelu palestinske uprave dobi bolj k popuščanju pripravljenega voditelja, Ariel Šaron odločil, da zaukaže likvidacijo očeta palestinskega naroda? Jaser Arafat je zatrjeval, da se ga je Ariel Šaron poskušal znebiti vsaj trinajstkrat. Te številke nekdanji izraelski premier sicer nikoli ni potrdil, je pa zagotovil, da se je priložnost ponudila večkrat. Tik pred volitvami, na katerih je premagal Ehuda Baraka, je v pogovoru za New Yorker obžaloval, da ne njemu ne drugim izraelskim vladam ni uspelo izkoristiti teh priložnosti. »Več let so si vlade Izraela – laburistične, Likudove, vse – prizadevale, in želim uporabiti nežno besedo za ameriške bralce, da se ga znebimo iz naše družbe. Nikoli nam ni uspelo.«

Marsikaj govori v prid špekulacijam, da je likvidacijo Arafata dejansko naročil Izrael. Toda, zakaj bi se tega lotil po filmskem scenariju s polonijem, pri čemer bi prvi sum tako in tako padel na Izrael? Preprosteje bi bilo obleganje mukate končati z uničenjem Arafatovega urada. Takšno razmišljanje seveda dopušča vse možne divje teorije zarote. So se Arafata morda lotili njegovi lastni ljudje v palestinski upravi, ker so ocenili, da je bil prevelika ovira kompromisnemu dogovoru z Izraelom?

Tudi če bi bil Jaser Arafat danes še živ, je zelo vprašljivo, ali bi bila pri njegovih 84 letih Zahodni breg in Gaza videti kaj bistveno drugače. Verjetnost, da bi med Izraelci in Palestinci vladal mir, je precej majhna. Že med drugo palestinsko vstajo je Izrael začel postavljati ločitveno ogrado, s katero je jasno začrtal, kako globoko na palestinsko ozemlje bi lahko segale končne meje med narodoma. Vrnitev na meje iz leta 1967 za Izrael ni bila nikoli resna opcija. Enako velja za uresničitev pravice palestinskih beguncev do vrnitve na svoje domove.

Arafatov naslednik Mahmud Abas se je izkazal kot voditelj, ki Izraelu vsaj v pogajanjih doslej ni popuščal. Z Benjaminom Netanjahujem je letos ponovno obnovil mirovne pogovore, in to kljub temu, da Izrael nadaljuje z gradnjo naselbin na Zahodnem bregu, kar je bil razlog za propad prejšnjega kroga novih mirovnih upov. Tudi potem, ko je odjeknila novica o najdbi polonija v Arafatovem telesu, se pogajanja niso znašla v krizi. Razen zahtevka nekaterih članov izvršilnega odbora PLO, da bi morali uvesti mednarodno preiskavo o Arafatovi smrti, in obveznega demantija izraelskih oblasti, da judovska država že ni odgovorna za smrt palestinskega voditelja, razkritje iz Švice ni poskrbelo za kakšno pretirano vznemirjenje.

Poročilo o odkritem poloniju v Arafatovem telesu ne bo zabilo še zadnjega žeblja v krsto mirovnega procesa, kjer so vsa tesarska dela opravila že leta apartheidovskega režima na zasedenih palestinskih ozemljih. Izsledki švicarskih znanstvenikov bodo v najboljšem primeru zgolj še okrepili mit Jaserja Arafata in ga povzdignili na piedestal večnega mučenika izgubljene državnosti. Oče palestinskega naroda sicer ni pozabljen, ne kroji pa več dnevne politike Palestincev. To določajo v uradu izraelskega premierja.