Dupontova in Verlon sta v Mali pripotovala v torek, 29. oktobra, da bi za radio, za katerega sta delala vse od sredine osemdesetih let, pripravila poseben prispevek. V Maliju se bližajo parlamentarne volitve, in ker sta novinarska veterana iz Kidala že poročala, v obisku pripadnika tuareškega separatističnega gibanja Ambéryja Ag Rhisse nista videla nič spornega. »Novinarja sta ravno odšla, ko sem zaslišal nenavaden hrup. Stopil sem ven, vendar mi je moški v tamašeku (jeziku Tuaregov, op.p.) dejal, naj se vrnem v hišo,« je Ag Rhissa povedal za malijski časnik Le Journal du Dimanche. Napadalec je menda v roki držal kalašnikov, oblečen je bil v tradicionalno tuniko, medtem ko je imel glavo pokrito s črnim šalom. Ag Rhissa je še povedal, da je videl, kako so novinarja potisnili v toyoto in ju odpeljali.

Kdo so morilci?

Nekaj minut kasneje so francoske vojaške sile mobilizirale dva helikopterja in trideset mož na terenu. Od prejšnje zime je v Maliju tri tisoč francoskih vojakov, od tega dvesto v Kidalu. Potem ko so se islamistični gverilci in tuareški uporniki nevarno približali malijski prestolnici Bamako na jugu države, se je francoski predsednik François Hollande odzval na prošnjo malijske vlade, naj vojaško posreduje v nekdanji koloniji, pri čemer je užival množično podporo tako doma kot v tujini.

Dupontova in Verlon sta menda prosila za spremstvo francoske vojske, vendar so ju iz Bamakoja v 1500 kilometrov oddaljeni Kidal pospremile le enote Združenih narodov, ki so na malijskem ozemlju prisotne od konca francoske intervencije (januarja 2014 nameravajo Francozi umakniti dve tretjini vojakov). »Nenavadno je, da so novinarja pri belem dnevu in tako rekoč pred nosom štiristotih vojakov francoske vojske in Združenih narodov ugrabili domnevno slabo opremljeni uporniki,« je v prispevku za BBC zapisal novinar Mark Doyle.

Incident, ki se je zgodil po relativno dolgem zatišju, odkar je francoska vojska januarja letos vstopila v Mali, priča o dvojem. Bodisi je operacija Minusma, kot intervencijo v Maliju imenujejo Združeni narodi, res ena najbolj kompliciranih, saj vojaki delujejo v ekstremnih klimatskih razmerah, hkrati pa se skorajda ne morejo opreti na nikakršno že obstoječo infrastrukturo, bodisi uporniki logistično niso tako zelo podhranjeni, kot se je domnevalo. Predvsem ko gre za ugrabitve in zahteve po odkupninah za ugrabljene talce. Podatek, da je samo islamistična skupina AQIM od leta 2003 z ugrabljanjem zahodnjakov zaslužila 116 milijonov ameriških dolarjev, govori v prid temu, kako velik in zaradi različnih skupin, ki poslujejo z ugrabitvami, tudi hektičen je ta posel v navidez pusti puščavski pokrajini.

Z Dupontovo in Verlonom se je ugrabiteljem nekje zalomilo. Tri ure po ugrabitvi so približno 12 kilometrov iz mesta Kidal, ki velja za tradicionalno tuareško mesto in rojstni kraj Nacionalnega gibanja za osvoboditev Azavada, radijska novinarja našli nekaj metrov stran od zaklenjenega zapuščenega vozila. Njuni trupli sta bili prerešetani s kroglami, medtem ko je vrsta lokalnih časnikov namigovala, da sta imela prerezana vratova.

Medtem ko se na veliko obsoja obsodbe vredno dejanje, pa je le malo znanega o morilcih in njihovih motivih. V preteklih dneh je bilo aretiranih približno 35 osumljencev, Francija je v Mali poslala sedem preiskovalcev, medtem ko je malijska vlada s prstom najprej pokazala na pripadnike Nacionalnega gibanja za osvoboditev Azavada (MNLA). »Uporniška skupina MNLA je locirana v Kidalu in novinarja sta se odpravila na dom njihovega voditelja,« je za lokalni časopis povedal malijski poveljnik Oumar Sy, ki sodeluje v preiskavi, in dodal: »Kaj lahko torej iz tega sklepamo?« Malijski obrambni minister Soumeilou Boubeye Maiga je bil v izjavi za televizijo France 24 veliko bolj takten: »Kidal je edina regija, kjer suverenost malijske države še ni vzpostavljena.« Pri tem je poudaril, da je prosti pretok orožja ustvaril pogoje za situacijo, »ki koristi skrajnim elementom«.

Iz obeh zgornjih izjav je mogoče razbrati določeno nestrpnost južnih prebivalcev Malija do tistih, ki živijo na severu države in ki apriorno veljajo za upornike, kriminalce, islamiste, preprodajalce drog in podobno. Različni verski in politični voditelji v Bamakoju kar tekmujejo, kdo bo bolj inovativen v žalitvah upornikov. Evforično razpoloženje se je še stopnjevalo, ko so v Mali prispele francoske enote. Prva stvar, ki jo je malijska vlada storila, je bila, da je izdala naloge za aretacijo številnih uporniških in islamističnih voditeljev. Konec februarja letos je tedanji obrambni minister Yamoussa Camara razglasil imena 68 Tuaregov, ki so bili izključeni iz malijske vojske. Poleg tega se malijske oblasti, ko pride do pogovorov o vključevanju severa države, nerade spomnijo na poskuse konstruktivnega dialoga predstavnikov MNLA z vlado in mednarodno javnostjo, zato pa vsakokrat omenijo poboj 82 malijskih vojakov in civilistov v mestu Aguelhok januarja lani. Čeprav se poboj razume kot povod za četrto tuareško vstajo, so pripadniki gibanja MNLA zanikali vsakršno vpletenost.

Bolj ko se ljudje, kot je Ambéry Ag Rhisso, skušajo otresti krivde, tudi z natančnimi opisi ugrabiteljev, bolj ostajajo Tuaregi sumljivi. Andrew Lebovich v svojem prispevku Post-Conflict Mali: Reprisal or Reconciliation? (Post-konfliktni Mali: Povračilo ali sprava?) navaja raziskave, iz katerih je razvidno, da velika večina Malijcev celo lažje tolerira džihadiste in islamiste kot pa pripadnike MNLA. To gre v veliki meri pripisati številnim neuspelim poskusom decentralizacije in zmanjšanja prepada med severom in jugom države. Če izjavi malijskega poveljnika Oumarja Syja manjka taktnosti, ji zagotovo ne primanjkuje (nezavednega) spomina: prvi tuareški upor je izbruhnil leta 1963, ravno v okolici Kidala. Vstajo so – ponovno ob pomoči nekdanje kolonizatorke Francije – brutalno zadušili. Do ponovnega vrenja je prišlo leta 1990, ko so že izurjeni uporniki, med njimi so si mnogi pridobili izkušnje v Libiji, pomagali vreči diktatorsko oblast Mousse Traoréja in nato prisilili izvoljenega predsednika Alpho Oumarja Konaréja v pogajanja.

»Pogrešal bom njen hripavi glas«

Upornikom, še posebno Tuaregom v Kidalu, je vlada med letoma 1990 in 2006, ko je v Timbuktuju prišlo do obrednega sežiga orožja (tega leta sta bila ob posredovanju Libije in Alžirije podpisana celo dva mirovna sporazuma), dala vrsto obljub: od investiranja v gospodarski razvoj regije do decentralizacije in integracije nekdanjih upornikov v malijsko administracijo in vojsko. Poskus decentralizacije so si zamislili tako, da so severni puščavski predel razdelili v tri regije – Gao, Timbuktu in Kidal; poleg tega so po mirovnih sporazumih leta 2006 ustanovili posebne varnostne enote severa in hkrati poskušali integrirati poveljnike MNLA in Ansar Dina, skrajne islamistične ločine, toda vse to v nezadovoljivem obsegu. Voditelji posameznih frakcijskih skupin niso videli napredka, predstavnike malijske vlade so celo obsodili, da so denar, namenjen za infrastrukturo na severu države, prelili na zasebne račune; hkrati je prišlo do povečane napetosti med sekularisti in islamisti v Timbuktuju, Gau in Kidalu. Kar je malijska vlada s pridom izkoristila.

Dan po umoru novinarjev je francoski zunanji minister Laurent Fabius na Radio France International (ta ima več kot štirideset milijonov poslušalcev, večinoma v nekdanjih francoskih kolonijah) le nadaljeval francosko retoriko. »Položaj novinarjev se je spremenil,« je dejal v melodramatičnem tonu. »Prej je biti novinar pomenilo obliko zaščite. Zdaj ste tarče.« Z napovedjo, da bodo v Kidal poslali dodatnih 150 vojakov, je zgolj okrepil občutek evforičnosti, ki ga je porodila intervencija.

Toda več časa ko preteče, trdi Andrew Lebovich, manjše so možnosti za dialog med različnimi etničnimi skupinami, regijami, skupnostmi, ki so jih Francozi z neracionalno začrtanimi mejami prisilili živeti skupaj; prebivalci severa Malija se počutijo vse bolj izolirane, negotove in prestrašene; povečano število ugrabitev zahodnjakov lahko beremo ne kot dejanje moči, temveč obupa, nemogočih življenjskih razmer, pomanjkljive infrastrukture in neizpolnjenih obljub.

Dupontova, ki so jo kolegi ljubkovalno klicali Gigi, in Verlon, ki je menda znal postaviti studio v pol ure ter vzpostaviti satelitsko povezavo v najtežjih pogojih, sta razumela, da je začarani krog nasilja in povračilnih ukrepov mogoče prekiniti le z dialogom. Zato sta se v svojem zadnjem intervjuju obrnila k tistim, ki so bili nanj pripravljeni. Ne k malijski vladi, temveč k tako imenovanim teroristom, ki sta jih tako Mali z neposluhom za njihove zahteve kot Francija s plačevanjem milijonskih vsot za ugrabljene talce pomagala ustvariti.

»Pogrešal bom njen hripavi glas,« je dejal moški glas na drugi strani telefonske slušalke, pri čemer je mislil na Dupontovo, katere oglašanje preko radia je bilo kot nedeljska maša. Na dan umora so na RFI namesto poročil predvajali klasično glasbo, v preteklih dneh pa je na tisoče ljudi izrazilo svoje sožalje.