Ali pa orkestrirano pljuvanje po vsega spoštovanja vrednem županu Toronta Robu Fordu, ker se je malce zadeval z opojnimi sredstvi. Če bi mu očitali, da je, glede na obseg trebuha, snedel toliko svinjskih rebrc, da bi z njimi prehranili srednje veliko afriško državo, bi še razumel, ampak zaradi malo cracka takšen direndaj pa je že višek. Kot da med pljuvalci ne bi našli kar nekaj takšnih, ki so se v mladosti hipijevsko zadevali z izgovorom, da iščejo svojo umetniško muzo. Da ne omenjam medijskega linča nekaterih slovenskih politikov, ker so se skorajda zastonj prevažali z letali, čeprav, bodimo iskreni, je malo med nami takšnih, ki se ne bi na tramvaju ali troli švercali brez vozovnice. Pomembneži bi to javno blatenje še prenesli, saj so dovolj debelokožni, toda ko so žrtve njihovi otročički, pa tudi količkaj normalnemu človeku hoče srce počiti.

Najbolj eklatanten in svež primer je donedavni italijanski premier Silvio Berulusconi, ki se mu Italijani lahko zahvalijo za vse, kar imajo. Dokler so komunistični sodniki preganjali kot divjo zver samo njega, je še stoično stiskal zobe. A so se spravili tudi na njegove otročičke. Avtor slavnih wikipedičnih (večnih, torej) izjav, kot so »Mussolini ni nikogar zapiral, ljudi je zgolj pošiljal na dopust (na Rab, ali v Gonars – op. p.)«, »ameriški predsednik je lepo zagorel fant« in »nemški poslanec v evroparlamentu Schultz se obnaša nacistični paznik«, je, očitno v hudi človeški stiski, dodal še eno: »Moji otroci se v Italiji počutijo kot judje v nacistični Nemčiji!«

Globoko prizadet starš zato, kar se njegovi dečici dogaja samo zato, ker nedolžnega očija mečejo iz senata, obsojajo na zaporne in denarne kazni ter ponujajo ponižujoča javna dela, kot je pobiranje smeti skupaj s črnci in Romuni, ni mogel podrobneje elaborirati tega holokavsta. A že povprečno inteligentnemu človeku je jasno, za kaj gre. Politiki in sodstvu je šlo na živce Berlusconijevo razdajanje za domovino, boj za pravice in dostojno življenje prostitutk, mladoletnih deklet, strankarskih kolegov in poslovnih partnerjev. A ker njega niso mogli zlomiti, so se spravili na vseh pet njegovih otrok. Drugi otroci se nočejo igrati z njegovimi, opravljajo jih za hrbtom, pišejo o njih nesramnosti po zidovih. Najbrž ni daleč dan, ko jih bodo nagnali, da bodo na rokavu nosili rumeno Davidovo zvezdo in slaščičarji jim ne bodo dali dodatne kepice sladoleda kot drugim otrokom. Gre za klasičen nacionalsocialistični postopek. Najprej diskreditacija, potem – likvidacija.

Nihče sicer tega ne pove na glas, a tarča šikaniranja so tudi zato, ker so pametni, lepi, izobraženi, bogati, prijazni. Skoraj tako kot judje v nacistični Nemčiji. Zato jim grozi ista usoda: javno žigosanje, odvzem premoženja, izgon v koncentracijska taborišča. Katerega otroka to ne bi globoko zaznamovalo, ga duševno pohabilo? Od tod njegova očetovska skrb za nebogljenčke Marino, Piera Silvia, Barbaro, Eleonoro in Giania stare komaj 47, 44, 29, 27 in 25 let. Vsi so solastniki in menedžerji skoraj vseh očkovih milijarde vrednih podjetij, so pridni, delavni, skromni, pošteni, obenem pa zaničevani in preganjani kot judje 1936. leta. Ne bi bilo čudno, če bi jih obtožili še za pogrom Palestincev in umor Arafata. Namesto da bi jim judovska skupnost v Italiji stopila v bran, pa se zmrduje, da je Silvieva primerjava nespodobna in žaljiva. Mogoče bi ga razumeli, če se preimenuje v Savel Berlusconovitz.