Za primerjavo poglejmo, kolikšne stopnje gospodarske rasti je Slovenija dosegla v preteklosti. Med letoma 1952 in 1986 je bila rast v povprečju 5,2-odstotna. Slovenija je tako znatno presegala gospodarsko rast v nekaterih najbolj razvitih državah Evrope (3,1) in ZDA (2,1 odstotka). Posledično je Slovenija do leta 1980 povečala dohodek na prebivalca glede na ZDA na 68 odstotkov (z 20 odstotkov leta 1952) in glede na Avstrijo na 86 odstotkov (s 60 odstotkov leta 1952). Dohodek na prebivalca se je podvojil v 13 letih. Razvojni skok je bil izjemen, ne glede na upravičeno dilemo o možnosti hitrejšega razvoja ob manj svojstvenih načinih izgradnje ekonomskega sistema in vodenja ekonomske politike. Slovenski dohodek na prebivalca se je po osamosvojitvi do leta 2010 v povprečju povečal za 2,2 odstotka. Ob tem bi se dohodek na prebivalca podvojil v 32 letih. Zakaj smo včasih dosegali tako visoke stopnje rasti? Ali je mogoče razloge iskati tudi v evoluciji poslovnih sistemov in njihovem ponotranjenju določenih vrednot?

V nekdanji državi je bila Slovenija najrazvitejša republika. Predelovalna industrija je imela privilegiran dostop do velikega notranjega trga. Glavni dejavnik povečevanja dodane vrednosti je bila delavnost, ki zgodovinsko izhaja iz spoštovanja do tuje avtoritete. Pridnost naših ljudi se je odlično prilegala fordističnim hierarhičnim strukturam, avtomatizaciji proizvodnih procesov in množični proizvodnji standardiziranih izdelkov. Tehnološki napredek je bil povezan predvsem s stroji kot glavnim virom razvoja. V tovarnah delavcev niso razumeli zgolj kot strošek, saj so sodelovali pri kolektivnem upravljanju. S tem smo ponotranjili določene vrednote (delavnost, kolektivnost), ki so se oblikovale skozi dolgo zgodovino življenja v majhnih vaških skupnostih.

Danes so v mnogih podjetjih izgubili občutek za kolektivnost. Ostala nam je delavnost. Toda ta ni več zadostni pogoj za višjo dodano vrednost. Zato se je razvojni sedanji model, ki temelji na povečevanju intenzivnosti srednje kvalificiranega dela in tehnološki zastarelosti, izpel. Tudi zato od osamosvojitve nismo ustvarili niti enega popolnoma novega in večjega poslovnega sistema. Mnoge smo nespametno razgradili. Razpadle so strukture strokovnjakov in nepovratno smo izgubili mnoga znanja. Poudarjali smo razvoj malih podjetij in pozabili, da ta predvsem dopolnjujejo velika strateška podjetja kot glavne nosilce inovativnega razvoja. Naša kriza je strukturna. Postali smo predragi za poceni izdelke in obenem ne znamo delati tistih najzahtevnejših. Prvo pomeni tekmo proti dnu. Drugo je povezano z inovacijami kot drugačnim pogledom na potrebo ali drugačno obliko organiziranja, ki ustvarja dodano vrednost.

Na podjetniški ravni so uspešna slovenska podjetja kmalu spoznala, da izključno delavnost ne zagotavlja več dodane vrednosti. Kakovost mora nadgraditi produktivnost, pri čemer slednja postane vstopni element. Ključnega pomena je obvladovanje procesov in preusmeritev od produktno usmerjenega načina poslovanja k strankam. Glavni vir dodane vrednosti je znanje, organizacijske strukture pa postanejo manj hierarhične. V naslednji fazi razvoja poslovnih sistemov postaja vse bolj pomembna inovativnost kot novi vzvod za povečanje dodane vrednosti. Inovativno okolje potrebuje produktivnost in kakovost. Kakovost pomeni izboljšavo obstoječega, pri inovativnosti pa je poudarek na neznanem. Iz upravljanja operativnih procesov bomo prešli v upravljanje miselnih procesov ter ustvarjanje okolja za pretok inovacij. Gre za razvoj v smeri osvobojenih in ozaveščenih posameznikov, družbeno odgovornih podjetij in socialno uravnoteženega gospodarstva. Model samoupravnega gospodarstva s slednjim deli določene značilnosti. Toda takratno poslovno in družbeno okolje nista imela zagotovljenih temeljnih orodij za zagotavljanje kakovosti in produktivnosti. V določenem smislu smo bili pred časom.

Če želimo uspešno prebroditi krizo, moramo biti inovativni tudi na področju vodenja ekonomske in razvojne politike. Ob izgubi tečajne in monetarne politike pričakujemo od fiskalne mnogo več od sedanjih proračunskih preračunavanj. Fiskalni napori so v EU osredotočeni na varčevanje v javnem sektorju in pri socialni državi. Toda kadar vsi počnemo enako, ni mogoče zmanjšati razvojnega zaostanka. Treba je izpeljati fiskalno konsolidacijo, sanirati banke in prezadolžena podjetja. Toda to ne bo avtomatično povrnilo gospodarske rasti. Vse preveč se ukvarjamo s posledicami. In mnogo manj z vzroki. Potrebujemo predvsem inovacijsko prenovo slovenskega gospodarstva. Inovativnost ne more biti izključno samonikli proces, saj je odvisna tudi od sklopa državnih politik. Danes delujemo nespametno, saj zmanjšujemo izdatke za izobraževanje. Od kod bodo prišle inovacije, če spodnašamo temelje?

Na institucionalni ravni moramo poskrbeti za večjo ponudbo inovativnih organizacijskih oblik. Lep primer so zadruge, ki so se v času krize izkazale kot trpežne. Poudarjajo participacijo in transparentnost. V Sloveniji so prisotne predvsem na področju kmetijstva in gozdarstva. Mnogo manj imamo stanovanjskih, delavskih in potrošniških zadrug. V slednjih ne vidimo poslovnih in razvojnih priložnosti. Presenetljivo malo inovativnih institucionalnih rešitev smo prenesli iz preteklega sistema in jih ustrezno nadgradili. Tudi zaradi tega smo v mnogo globlji krizi.

Do večje blaginje nas lahko pripelje samo večja inovativnost na vseh ravneh. Ne zgolj na podjetniški ravni, ampak tudi na področju vodenja politik in izgradnje institucionalne strukture. Inovacije pomenijo spremembe. Obenem ohranjajo zgodovinski spomin o dobrem in slabem. Tako je tudi prav. Narava namreč ne prenese skokov.