Najprej z enoletnim moratorijem za rušenje črnih gradenj. Novela zakona o graditvi objektov, po kateri bo črnograditelj s pravnomočno inšpekcijsko odločbo lahko zaprosil za enoletni odlog rušenja, je že pripravljena, potreben je še kakšen teden medresorskega usklajevanja in nato naj bi po hitrem postopku stekla skozi vlado in državni zbor. Na ministrstvu namreč črnograditeljem ne želijo povzročiti kakršne koli krivice, saj bo predvidoma marca prihodnje leto najprej sprejet zakon, ki bo omogočil množično legalizacijo objektov, potem pa naj bi sledila še celovita in sistemska prenova prostorske zakonodaje v smeri poenostavitve postopkov.

Ni čisto jasno, ali se je minister zbal, da bi nedavni mirni bohinjski protest lahko prerasel v kakšno (politično ali kako drugače) bolj škodljivo akcijo državljanov, če bi tik pred veliko legalizacijo zrušili še kakšno brunarico nepokornega janeza, medtem ko bi jo veliki direktor nemoteno dočakal v svojem bazenu na kmetiji ali pod toplim primorskim soncem. Kajti morda za njegovo odločitvijo o moratoriju stoji povsem praktičen razlog. Kot je priznal, je namreč gradbeni inšpekciji tako in tako zdaj zmanjkalo denarja za odstranjevanje nezakonitih objektov, ki se jih nočejo znebiti lastniki sami. Še več. Minister je ocenil, da tudi za rušenje tistih objektov, ki so tako nesprejemljivi, da jih prihodnje leto vendarle ne bo mogoče legalizirati, najbrž ne bo državnega denarja.

Kljub temu je zagotovil, da tokratna legalizacija ne bo tako neučinkovita, kot je bila tista iz leta 1993. Takrat so evidentirali okoli trideset tisoč črnih gradenj, množico od njih legalizirali, druga množica pa še vedno stoji, čeprav bi morala biti že zdavnaj zravnana z zemljo. Ker se kultura črnograditeljstva vmes ni kaj prida spremenila, danes po najbolj pesimističnih ocenah v Sloveniji znova stoji vsaj trideset tisoč nezakonitih objektov.

Omerzel pravi, da se jih bodo lotili bolj sistemsko in predvsem medresorsko usklajeno, njihov glavni adut v boju zoper to bolezen pa bo združitev vseh prostorskih podatkovnih baz v državi na enem mestu. S tem bo tako rekoč vzpostavljena evidenca črnih gradenj, ki naj bi omogočila tudi hitrejše ukrepanje gradbene inšpekcije.

Vzpostavitev takšne evidence je vsekakor dobrodošla in po več kot dvajsetih letih že težko pričakovana, toda leglo korupcijskih tveganj ter nejevolje in frustracij državljanov v tem trenutku tiči v netransparentnih, dolgotrajnih in pomanjkljivo nadzorovanih postopkih gradbenih inšpektorjev, sta letos ugotavljala tudi varuh človekovih pravic in protikorupcijska komisija. Najbolj kritičen pa je bil po aprilski oceni komisije podatek predstojnice gradbene inšpekcije, da je bilo v tistem trenutku izvršljivih štiri tisoč inšpekcijskih postopkov, organ pa lahko glede na razpoložljiva sredstva izvede le 50 prisilnih rušitev na leto.

Ali in kako se bo ministrstvo lotilo povečevanja učinkovitosti in preglednosti delovanja gradbene inšpekcije, bomo bržkone izvedeli ob predstavitvi osnutka zakona o legalizaciji oziroma nove prostorske zakonodaje. Če se bo uresničila Omerzelova ocena, da denarja za nemoteno delo inšpektorjev ne bo dovolj (to kaže tudi predlog proračuna za prihodnje leto, ki inšpektoratu namenja celo nekaj manj denarja kot letos), pa se najbrž lahko pridružimo ministrovi želji, da bo legalizacij čim več.