Čeprav je od začetkov njihovega delovanja minilo že več kot 35 let, glasba priljubljene hrvaške skupine Parni valjak ostaja takšna, kakršne smo je vajeni – polna čustev in energije. »Na odrih bomo, dokler bomo zdravi in bomo imeli dovolj volje za ustvarjanje,« poudari kitarist Husein Hasanefendić - Hus, ki je napisal prav vsa besedila za skladbe na najnovejšem albumu. »Vsaka od pesmi govori sama zase, seveda pa je težko objektivno govoriti o tem, ali je novi album boljši od prejšnjega; no, zagotovo smo dali vse od sebe. Album Nema predaje je zbirka pesmi, ki opisujejo naša čustva, razmišljanja in življenjske težave obdobja, v katerem so nastale,« oriše njegovo nastajanje.
»Smo pa zdaj vsekakor bolj vešči igranja kot v preteklosti, bolje se izražamo, pa tudi veliko bolj jasna nam je pot, ki vodi do želenega rezultata. Ko si mulec, ne veš natančno, kaj počneš in zakaj, a po drugi strani to vendarle še ne pomeni, da danes delamo bolje. Nema predaje je torej predvsem album, ki kaže, kdo smo v tem trenutku,« izpostavi Hus.
Na odru uživamo
Album Nema predaje, pri čemer je v omejeni izdaji izšla še dodatna zgoščenka s studijskimi izvedbami skladb v živo, priložen pa je tudi DVD s posnetki iz njihovega prostora za vaje, je bil na Hrvaškem odlično sprejet. Singel Samo da znaš je bil deset tednov celo na prvem mestu nacionalne lestvice, s čimer so postavili tudi njen rekord. »To je velik uspeh, saj se hkrati borimo tako z domačo kot tudi s tujo konkurenco. Zdi se mi, da smo ostali eni redkih, ki jim je vsebina, torej glasba, pomembnejša kot embalaža. Nihče od nas namreč ne nosi mini kril ali visokih pet, še vedno pa imamo zagon, kar se zdi mnogim – ker smo pač že stari – kar malo čudno,« se zasmeji kitarist skupine. »To, kar zdaj delamo, je za nas čisti užitek. Uživamo na odru in občinstvo to tudi občuti. Navsezadnje je občinstvo tudi tisto, ki me hrani in žene naprej. Nikoli ne razmišljam o tem, ali bom utrujen, saj se, ko se ugasnejo luči, začne pisati še ena pravljica o Parnem valjku,« se razneži najbolj prepoznaven član skupine, pevec Aki Rahimovski.
V določenem trenutku pa so bili utrujeni – ali bolje rečeno, naveličani drug drugega, saj so več desetletij večino časa preživeli skupaj, nenehno potovali in nastopali. Skupina se je tako leta 2005 razšla, vendar so se že štiri leta kasneje ponovno podali na turnejo po Balkanu. Takrat so se sicer morali otepati različnih namigovanj, da so skupino oživili izključno zaradi finančne motivacije; to so vztrajno zanikali in poudarjali, da so se vrnili zaradi oboževalcev. V vmesnem času se jih je namreč nabralo še več, med njimi pa je bilo ogromno predstavnikov mlajše generacije. »Najbolj me straši in hkrati veseli, da so v prvih vrstah na naših koncertih mulci, saj kričijo in skačejo ter se do mene vedejo, kot bi bil tudi sam najstnik. Imamo najboljše občinstvo, ki zna ceniti tisto, kar delamo, obenem pa sodeluje z nami. Ta nova generacija otrok, ki z nami prepeva, je ljubezen do naših pesmi verjetno prejela od svojih staršev. Na naših koncertih nihče s prstom ne kaže na mladostnika ali pa po drugi strani na dedka in se sprašuje, kaj ta dela med občinstvom. Naša glasba je prisotna pri vseh generacijah, kar je zame veliko bogastvo,« pove Aki.
Dve pesmi tudi v angleščini
Čeprav je skupina v zadnjih 35 letih povečini nastopala po Balkanu, kjer je posnela 20 studijskih albumov in prejela 15 nagrad porin, pa so imeli preboj v tujino na dosegu rok. Ko so leta 1978, le tri leta po začetku igranja, podpisali pogodbo z založbo Suzy, so v paketu namreč dobili še pogodbo z založbo CBS. Fantje so bili takrat izredno ponosni, da delajo za tujo založbo, in veseli, da bodo snemali v tujini. V Milanu so, poleg tega, da so posneli album, dve pesmi posneli še v angleškem jeziku. »Verjetno je bilo to za nas prezgodaj. Na kaj tako resnega enostavno nismo bili pripravljeni. Jugoslavija je bila takrat veliko tržišče, poleg tega se je večala naša prepoznavnost – v tujini pa bi morali ponovno začeti z ničle. Poleg tega je zelo težko pisati in peti v jeziku, v katerem ne razmišljaš,« se spominja Hus. »Spomnim se večera, ko smo za menedžerje, ki so nas prišli radovedno poslušat, peli v angleškem jeziku. Bilo me je zelo strah, a me je pomiril takratni basist. Rekel mi je, naj samo pojem, saj ni pomembno, v katerem jeziku, ker Italijani tako ne razumejo ničesar,« se zasmeji pevec skupine.
Skupina Parni valjak ima veliko oboževalcev tudi na Poljskem, zagotovo pa jih je največ ravno na Balkanu in v Sloveniji. Na Primorskem se je tako izoblikovala celo »tribute« skupina, ki preigrava njihove pesmi. Za »originale« je to velik kompliment, saj se takšna čast sicer zgodi le največjim legendam, kot so skupine Queen, Doors ali Rolling Stones. Zadnjim je uspelo, da so tudi v visoki starosti še vedno izredno poskočni, polni energije in volje za življenje glasbenika. »Ko bom začutil, da igramo slabše in dajemo občinstvu manj, kot si zasluži, se bom umaknil,« napoveduje Hus. »Ženi sem že rekel, naj mi pove, ko bo videla, da smo utrujeni ali pa da nas glasba ne zanima več toliko, da bi z veseljem stali na odru. Najpomembnejša je namreč energija, ki jo oddajaš,« sklene.