Ljubljanski mednarodni filmski festival, na kratko Liffe, se je uradno začel s filmom, ki se kar najbolje ujema z naravo tega festivala: kot je ta sestavljen iz filmov z drugih festivalov, tako je Zadnji rez: Dame in gospodje sestavljen iz odlomkov iz drugih filmov. Kot je bil v »duhu festivala« že sam uradni začetek, ki ni nič več ceremonialnega, odkar so svečane govore zamenjali zabavni in duhoviti skeči: tokratnega je izvedel Lado Bizovičar, ki je nastopil tudi v vlogi direktorja Cankarjevega doma Mitje Rotovnika, ko je maskiran v Leatherfacea iz Teksaškega pokola z motorko skakal po odru z motorno žago, s katero da reže stroške in honorarje, kar je zabavalo tudi ministra v prvi vrsti.

Madžarski režiser György Palfi je pred leti dobesedno osupnil s Taksidermijo (2006, prikazano tudi na Liffu), ekstravagantno in skrajno telesno parabolo o madžarski zgodovini in sodobnosti, s katero se je izkazal kot ingeniozen režiser. Toda filma Zadnji rez: Dame in gospodje mu ni bilo treba režirati, čeprav je zanj verjetno še bolj garal, kot če bi ga sam posnel; verjetno pa tudi ni nič manj stal, če samo pomislimo na avtorske pravice, ki so jih producenti morali plačati. Zadnji rez je namreč kompilacija, torej film, ki je v celoti sestavljen iz odlomkov drugih filmov. Toda kompilacija, ki pripoveduje ljubezensko zgodbo. To pa ni neka »večna« ljubezenska zgodba, ampak tista, ki je stara natanko toliko kot zgodovina filma. Že, ampak ali ni ta zgodovina bolj ali manj premlevanje te zgodbe? Seveda je, vendar to ni tisto, kar ta film hoče povedati: ne gre mu za to, da bi pokazal, kako je filmska zgodovina že tako polna ljubezenskih dram, komedij in tragedij, da ji ni treba dodati še ene. Še ena tako in tako ne bi bila nič novega, tudi če bi bila na novo posneta. Vsaka še ena se je zmeraj že zgodila. A če vseeno še ena, potem je edino »logična« tista, ki je generirana iz že dogodenih ljubezenskih zgodb.

Kar pa ne pomeni, da je Zadnji rez le kompilacija ljubezenskih prizorov vse od nemega filma do Avatarja. Kolikor gre v takšnih prizorih za poglede, poljube, objeme in spolne odnose, jih je v filmski zgodovini res toliko, da jih je veliko težje izbrati kot najti. Toda skoraj bolj kot sama izbira teh prizorov so v Zadnjem rezu zanimive druge sekvence, tiste, kjer je neko dejanje (na primer jutro moškega ali ženske pred ogledalom, odhajanje iz hiše, pohajanje po ulicah, uzrtje Njega ali Nje in podobno) zmontirano iz različnih likov na različnih krajih, v različnih časih in celo v različnih žanrih filmske zgodovine. V izvirnih prizorih, iz katerih so vzeti, ti liki niso vselej nastopali v ljubezenskih zgodbah, toda humorna uporaba filmske zgodovine je lahko tudi takšna, da jih tako konstitutivni filmski postopek, kot je montaža (nekoč, na primer v času sovjetskega revolucijskega filma, je bila montaža »vse«), umesti v »še eno« ljubezensko zgodbo. Ta ima v Zadnjem rezu klasično dramaturgijo, ki gre od srečnih trenutkov prvega srečanja Njega in Nje, konzumacije spolnega razmerja, preobrata, ki nastopi z ljubezenskimi izdajami, prevarami, razočaranji, ki moške poženejo v vojne, do ponovne ljubezenske sprave oziroma rekonstrukcije para, ki po vsem tem pač ne more biti več enak, kot najbrž hoče povedati finalni vampirski poljub.