Pa za denar, ki ga namenimo za zdravstveno zavarovanje, res dobimo tako malo? Dostopnost se je s krizo zagotovo poslabšala. To med drugim dokazuje povečevanje števila pacientov, ki na operacije in preglede tudi uradno čakajo predolgo. Vendarle pa je košarica pravic glede na denar, ki ga prispevamo za zdravstvo, še vedno precej bogata. Pacientom je tako kljub pomanjkanju denarja in osebja na voljo marsikaj, kar tudi v bogatejših državah ni tako samoumevno.

Na lestvici organizacije Health Consumer Powerhouse Slovenija na primer prejema dobre ocene zaradi možnosti pacientov, da svojega zdravnika obiščejo še isti dan, ko zbolijo. Tudi dostop do zdravil je soliden, kažejo rezultati za lansko leto. Slovenija je na primer med peščico držav, v katerih imajo bolniki dober dostop do zdravil za zdravljenje alzheimerjeve bolezni, uvajanje novih zdravil za bolnike z rakom in dostop do novih zdravil nasploh pa sta bila označena z oceno »srednje«. Slovenija je pri tem postavljena v družbo Švedske, Norveške, Nizozemske, Avstrije...

Nova zdravila, na primer za bolnike z rakom, so skupaj z izboljšavami na drugih področjih v zadnjih letih prispevala k tektonskim premikom pri rezultatih zdravljenja. Petletno preživetje slovenskih bolnic z rakom dojk se je v nekaj letih s 75 odstotkov (tolikšno je bilo v obdobju od leta 2000 do 2002, ki ga je zajela študija Eurocare 4) dvignilo na 88 odstotkov (tolikšno je bilo pri bolnicah, ki so zbolele v letih od 2005 do 2009). A zdravila, ki nekaterim hudim bolnikom rešijo, drugim pa podaljšajo ali olajšajo življenje, so pogosto nesorazmerno draga, ob tem pa biološka, tarčna in druga draga zdravila prejema vse več bolnikov. Zdravila na recept, pri katerih je strošek zdravljenja na bolnika višji od 2000 evrov na leto, so lani po podatkih zdravstvene blagajne zajela že več kot petino vseh zdravil na recept.

Še pogostejša so draga zdravila, pri katerih lahko mesečna terapija stane tudi po več tisoč evrov, v bolnišnicah. Doslej so jih naročale vsaka zase, pri tem pa ponekod bolj, drugje manj uspešno zniževale prenapihnjene cene. Ideja, da bi lahko več privarčevali s skupnimi razpisi, je že stara. Na ministrstvu za zdravje so se centralnega naročanja zdravil lotili v mandatu Dorijana Marušiča, a se ob nizanju revizijskih prispevkov ni obneslo, v mandatu Tomaža Gantarja pa so ga zastavili nekoliko drugače, prek okvirnega sporazuma z dobavitelji. Bolnišnice hkrati zdravila naročajo še vsaka zase, pa še po tretji poti – prek združenja zdravstvenih zavodov. Pri zdravstveni blagajni medtem menijo, da bi bilo smiselno vsa ta naročila poenotiti prek nekakšnega holdinga bolnišnic.

Zapleti in prepleti pri naročilih zdravil so eden od signalov, iz katerih širša javnost razbira, da zdravstvo obvladujejo vsi mogoči interesi, le bolnikovi ne. Do sklepanja, da brez plačil iz žepa bolnik z urejenim zavarovanjem ni več deležen sodobnega in kakovostnega zdravljenja, ni daleč. Skupna naročila so teoretično dobra ideja, saj razdrobljenost zdravstvo avtomatično draži, a se z več denarja okrepijo tudi interesi. Za začetek bi morali vsaj razjasniti, kdo in kje bo naročal kakšno zdravilo. Že to, da se skupnemu naročanju bolnišničnih zdravil niso povsod priključili, pa kaže, da zmeda ustreza tudi mnogim znotraj zdravstva.