Družino helikonov je doslej sestavljala šesterica glasbil, od sopranske do kontrabasovske glasovne različice; enajstim do zdaj že izdelanim glasbilom vseh šestih različic pa se bodo jutri ob 11. uri na slovesnosti na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani pridružili še trije novi – dva sopranska in en altovski helikon, ki jih donira nemška vlada.

V Sloveniji imamo ta hip v Zvezi slovenskih godb včlanjenih 108 orkestrov, več kot ducat jih deluje zunaj nje, v razvejani mreži glasbenih šol pa deluje skoraj še toliko pihalnih orkestrov, kot je pri nas glasbenih šol. Če k temu dodamo še skoraj štiristoletno tradicijo ter več tisoč slovenskih skladb, napisanih za godbe, se že tu odpirajo mnoge priložnosti za zamisel nove družine trobil, ki lahko ponudijo čvrsto zvočno okostje.

Toda ideja, da se izgradi družina novih helikonov, ki se je porodila Igorju Krivokapiču, profesorju tube in drugih koničnih trobil na ljubljanskem glasbenem konservatoriju, je potrebovala mnogo let, da so jo razumeli in podprli pravi ljudje. Tudi s pomočjo mecenov iz tujine. Zadnja tri glasbila, ki sicer nastajajo kot ročni izdelek v delavnicah vrhunskega nemškega podjetja Wenzel Meinl/Melton, je financirala nemška vlada, glasbila pa bo bodočim mladim glasbenikom osebno predala nemška veleposlanica v Ljubljani dr. Anna Prinz. Projekt že dlje časa podpira tudi Goethe Institut v Ljubljani.

Izumiteljska mrzlica

Krivokapič je nekoč v simfoničnem orkestru igral tubo in se pri tem čudil, zakaj je v tako velikem korpusu le ena tuba. Ko je spoznal, kako velika je družina njej sorodnih trobil, je bil šokiran. Že Adolphe Sax je poleg saksofonov za francoske vojaške orkestre zgradil tri družine današnji tubi sorodnih trobil – saksove rogove, saksotrombe in helikonom podobno krožno grajene saksove tube. Sloviti češki graditelj in izumitelj glasbil Václav František Červený pa je za dvor ruskega carja Aleksandra III. izdelal prav tako tri nove družine »cesarskih trobil«: družino kornetov, kornonov in krilnih rogov. Zaradi izuma sistema ventilov na trobilih in izjemnega napredka veščine obdelovanja barvnih kovin so v 19. stoletju kot za stavo nastale tudi tube, helikoni, suzafoni, kornofoni in podobni inštrumenti. Na žalost pa je bila izumiteljska mrzlica večja, kot so bili tedanji glasbeniki sposobni sprejemati novosti, zato so mnoga od teh glasbil danes pozabljena.

Žal so med opuščenimi zamislimi pristale tudi take, ki so po vseh zakonitostih akustike izrazito boljše kot obstoječe, zato se je leta 2004 začel projekt Gradus Ad Helikonem. S pomočjo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in Daniela Leskovica je prišlo do prvih novih helikonov. Projekt so sklenili septembra lani, ko je bil izgrajen še zadnji predstavnik nove šestčlanske družine glasbil – baritonski helikon.

Istega leta sta na mednarodni strokovni konferenci svetovnega združenja tubistov in evfonistov ITEA - ITEC v Budimpešti profesor Igor Krivokapič in njegov tedanji učenec na helikonu Blaž Umek po koncertni predstavitvi in predavanju o smiselnosti projekta prepričala udeležence dogodka, med njimi tudi lastnika podjetja Wenzel Meinl/Melton iz bavarskega Geretsrieda, Gerharda Meinla. Izgradnja celotne družine helikonov se mu je zdela smiselna in nato so se po proporcih največjega, pol stoletja starega kontrabasovskega helikona, ki je po gradnji sodil med že omenjena Červenýjeva »cesarska glasbila«, lotili izdelave še drugih inštrumentov. »Zamisel gradnje novih helikonov temelji na zlatem rezu, to je na razmerju, ki je vgrajeno v stvarstvo vsega najbolj popolnega tako v naravnem kot tudi v umetnem svetu. To načelo se zdaj dosledno upošteva pri vseh novih helikonih,« pojasnjuje njihov oživitelj.

Vse več mladih helikonistov

Čeprav projekt zaradi visokih stroškov ročne izdelave inštrumentov teče počasi, se zgodba okrog helikonov uspešno nadaljuje. »Želel sem narediti glasbila, ki ponujajo največjo možno zvočno lepoto, hkrati pa zmorejo najširši izrazni razpon in zvočno tehtnost. V nasprotju z večino tedaj obstoječih sorodnikov so ti novi helikoni lahko učljivi in glasbeniku poustvarjalcu prijazni za uporabo,« poudarja Krivokapič. Pomemben del razvoja pa je aplikacija dveh najmanjših članov družine, na katera lahko igrajo že sedem, celo šest let stari otroci.

Po tradicionalnih trobilih posegajo mladi pri starosti devet, deset let, ko se razpon v izboru bodočih glasbenikov zelo zoži, kar je pripeljalo do odrinjenja teh inštrumentov in deficitarnosti. Vendar pa so v zadnjih letih na ljubljanskem glasbenem konservatoriju storili velike korake, da najmlajšim približajo helikone. Zdaj se tam izobražuje najmlajši rod helikonistov, ki se vključuje tudi v orkestrske zasedbe. Glavna ovira za še večji razmah oddelka je težka dostopnost do glasbil in v tem oziru je tokratna mecenska poteza nemške vlade prišla v najboljšem času.

Dejstvo je, da bodo inštrumenti živeli, če jih bo mogoče študirati tudi na vsej glasbeno izobraževalni vertikali, če jih bodo študentje izbirali za svoj prvi inštrument, če jih bo sprejelo razvejano glasbeno zaledje in če bodo ustvarjalni izziv tudi skladateljem.

Izvirna dela za helikone

Odkar se je rodila družina helikonov, je nastalo že kar nekaj izvirnih skladb, denimo Koncert za kontrabasovski helikon in orkester ter Koncert za sopranski helikon in godalni orkester Tomaža Habeta, Suita za kontrabasovski helikon ter Victorious Venture za kontrabasovski helikon in klavir Emila Spruka, pa Helica za kontrabasovski helikon in klavir Dušana Bavdka. Makedonski skladatelj Blagoje Canev je za basovski helikon in klavir zložil Pasakaljo in Pajduško. Tudi Krivokapič je napisal nekaj del – Melos 2 za solo sopranski helikon, Sonato za tenorski helikon in klavir, Rapsodijo za baritonski helikon in klavir, Igrivi rondino za basovski helikon in klavir, Imaginarne plese za kontrabasovski helikon in klavir. Helikone je uporabil tudi v zasedbi simfoničnega orkestra v svoji Prvi, Drugi in Tretji Simfoniji. Odmeval je tudi projekt Protho Nucleus, ki ga je pred dvema letoma v CUK Kino Šiška vodil dirigent in skladatelj, za to priložnost pa še sopranski helikonist Izidor Leitinger. Prispeval je več kot štirideset minut izvirne avtorske glasbe za edinstveno zasedbo štirih helikonov, dveh saksofonov, vibrafona in bobnov.

Novi helikoni navdušujejo ne le po Sloveniji, slišali so jih v ZDA, Nemčiji, Avstriji, Srbiji, Latviji, Franciji in Španiji. V svet je odšel tudi odlični mladi helikonist Jernej Oberžan, nekdanji učenec profesorja Krivokapiča, ki je bil ob osvojitvi številnih najvišjih nagrad in priznanj z novim glasbilom sprejet v prestižni razred profesorja Jensa Björn-Larsna na Visoko šolo za glasbo, balet in medije v Hannovru.