Drobtinčast odnos do kulture je razbrati tudi pri tistih, ki razvezujejo državno malho: že na nacionalni ravni se je kulturnemu sektorju vedno odmerjalo najmanj, le nekaj odstotkov BDP, in ob varčevalnih ukrepih na ravni celotne države je jasno, da je kultura med najbolj prepišnimi. Potem je tukaj pomembna še kulturna politika, ekspertne komisije, številni interesi in lobiji, in ko pridemo na konec kulturne verige, najdemo umetnika – posameznika. Morda celo s kupčkom, v glavnem pa le z nekaj drobtinicami ali celo brez: spregledani, izločeni, prestavljeni na prihodnji razpis.
Nacionalnim kulturnim ustanovam ta hip še nekako gre, denar se jim odmerja parcialno, tradicionalno, utečeno. Drugače je z manjšimi kulturnimi združenji, društvi, posameznimi umetniki, ki morajo – v glavnem za drobtinice – kandidirati na razpisih. Na ministrstvu poznajo (vsaj) tri zanje aktualne javne razpise: vsakoletne projektne razpise, namenjene posamičnim projektom, večletne projektne razpise ter programske razpise (oba zadnja razpisa sta zaobjela obdobje 2010–2013).
Če se osredotočimo samo na glasbeno dejavnost ter primerjamo enoletne projektne razpise v obdobju zadnjih treh let, je očitno, da se podpora ministrstva neusmiljeno krči. Če so leta 2011 glasbeniku, ki se je namenil izdati novo ploščo, to podprli s sredstvi med 1200 in 1900 evri, je letos tak projekt dobil le še okoli 1000 evrov. Žalostno pri tem je, kot opozarja tudi eden od skladateljev, da je tega denarja – ob še kakšnem drugem viru – ravno za pokritje produkcijskih stroškov in morda še stroškov za honorar oblikovalcu ovitka, medtem ko za umetnika ne ostane nič. Niti za drobtinčast, nespodoben honorar.
Najbolj srečni med umetniki so verjetno prejemniki delovnih štipendij; toda tisti, ki so delovno štipendijo prejeli v letu 2011, takrat je namreč znašala 12.500 evrov, so jo bolje odnesli od tistih, ki so jo prejeli v letošnjem letu, ko je okleščena le še na 8000 evrov. Delilci denarja se zanašajo tudi na umetniško improvizacijo: kaj lahko celjski festival Džjezz 2013 naredi z 2500 evri podpore ali 12. tango festival Idrija z 2000 evri, je torej bolj stvar navdiha in spretnosti kot neka stabilna osnova za trdno programsko jedro nekega sicer lokalnega, a prepoznavnega festivala.
Večletni projektni razpisi so le na videz bolj mecenski: ko se odobrena sredstva razdelijo na štiri dele (od 2010 do 2013), nekemu projektu na letni ravni ostane bore malo. Sploh ker so morali vsi izbrani na razpisu po dveh letih pristati na krčenje sredstev zaradi vsesplošne krize, in sicer v povprečju kar za 20 odstotkov. Ista uravnilovka navzdol se je dogodila tudi tistim nekaj redkim programsko podprtim projektom. Če bi v naši državi na kup pobrali vse razpršene kulturne drobtinice, bi jih žal bilo le za luknjičasto uboren kruh.