Na začetku je treba poudariti, da si tako kot starši tudi otroci globoko v sebi želijo in hrepenijo, da bi sodelovali s starši, saj je osnovna in hkrati najmočnejša otrokova želja, da bi osrečil starše in z njimi sodeloval. Tukaj si lahko zastavimo vprašanje, zakaj se otroci torej tako pogostokrat krčevito upirajo sodelovanju s starši, če pa je to hkrati njihova osnovna potreba?
Zakaj se otroci upirajo staršem
Vsako upiranje otrok je naraven pojav, saj predstavlja upiranje njihovo razvojno potrebo, ki se pojavlja v različnih starostnih obdobjih bolj ali manj intenzivno. Najpogosteje se otroci upirajo starševskim zahtevam, ker si želijo nekaj drugega in so prepričani, da bi jim morali starši to izpolniti, ker jih imajo radi. Kar pomeni, da v otrokovih očeh v primeru neizpolnitve njihove želje primarno ni dosega nekega določenega cilja (na primer želja po piškotu pred kosilom), temveč občutek, da starši otroka nimajo radi. Zaradi tega se otroci ob tem, ko ne dosežejo svojega cilja, pogostokrat začnejo še bolj upirati in kričati, ker so prepričani, da bodo s tem, ko bodo dosegli svoj cilj (na primer, da bodo lahko pojedli piškot pred kosilom), dobili občutek, da jih imajo starši radi. V tem upiranju se v otrocih vzbudi občutek jeze in včasih pravega besa, ki sčasoma preraste v občutek razočaranja in žalosti, ko otrok začuti, da ne bo mogel doseči svoje želje. Ob tem se pogostokrat tudi v starših vzbudijo različna občutja strahu, krivde in jeze ter z njimi povezana vprašanja: Ali bi morda bilo boljše, da bi mu dal tisti piškot, saj bi s tem prihranil mojo in otrokovo stisko? Kaj naj naredim zdaj, ko je otrok žalosten in razočaran, ko ni dosegel, kar je hotel? Zagotovo starši pogostokrat ob otrokovi žalosti in razočaranju začutijo, da bi mu zdaj izpolnili željo ali mu morda celo izpolnijo željo (mu na primer ponudijo piškot pred kosilom), ker se jim je otrok zasmilil.
Vendar s tem dejanjem starši otroka zmedejo in mu naredijo medvedjo uslugo, saj si otrok v bistvu ni želel »tega piškota«, temveč da bi si starši vzeli čas za njega, ga razumeli in ga poslušali.
Kaj si želi upirajoči otrok od staršev
Praviloma se otroci najpogosteje upirajo takrat, kadar so starši zaradi drugih stvari nekoliko bolj obremenjeni ali ko imajo najmanj časa za njihovo upiranje. Zato je osnovno in prvo pravilo, da si morajo starši za otroka vedno, kadar je seveda to mogoče, vzeti čas, saj mu s tem sporočajo, da jim ni vseeno za njegovo počutje in predvsem, da ga imajo radi. Poleg časa je pomembno, da ga starši poslušajo in poskušajo razumeti v njegovih zahtevah in ga začutiti v njegovih občutjih.
Pa poskušajmo nekoliko pobliže in konkretneje pogledati, kako se približati upirajočemu otroku. Ko otrokova želja ni izpolnjena po izbruhu jeze, postane razočaran in žalosten, čemur praviloma sledi jok in besede: Nikoli ne dobim, kar si želim. Vedno moram nekaj čakati. Nimaš me rada. Tukaj je pomembno, da starši prepoznajo otrokovo neizpolnjeno željo, ki jo skupaj s prebujajočimi otrokovimi čustvi ubesedijo: Želiš si piškot takoj in ne želiš čakati, saj čakanje ni prijetno. Razumem te, da ti ni lahko in da si žalosten. Ob tem se otrokov izbruh počasi zmanjša, ker dobi občutek, da smo ga slišali v njegovi potrebi in občutjih. Po navadi se otroci upirajo še naprej, vendar z nekoliko manjšo intenziteto: Nikoli ne dobim, kar si želim. Ali lahko dobim samo en piškot? Obljubim, da bom pojedel vse kosilo. Tukaj morajo starši ostati mirni in vztrajati: Vem, da se bojiš, da ne boš dobil piškota. Pa še čakati moraš tako dolgo. Tako te imam rada. Pridi k meni, da te objamem. Na ta način otroci s strani staršev prejmejo občutek varnosti, ljubezni in tolažbe, ki si ga globoko v sebi zelo želijo, vendar tega ne vedo izraziti.
