Bolečina predstavlja za medicino še vedno velik izziv. Razlikovati je treba med akutno bolečino, ki jo znajo dobro zdraviti, ter kronično bolečino, ki pa je »biopsihosocialni fenomen in presega meje zdravljenja«, je razložil prim. Gorazd Požlep, predsednik Slovenskega združenja za zdravljenje bolečine in vodja oddelka za terapijo bolečine Kirurške klinike UKC Ljubljana. Po študiji iz leta 2006 naj bi za kronično bolečino trpelo 19 odstotkov Evropejcev. Raziskava v Sloveniji, ki so jo po enaki metodologiji izvedli leto kasneje, je pokazala, da je za kronično bolečino trpelo kar 23 odstotkov ljudi. Večina bolnikov s kronično bolečino pri nas so starejše ženske z nižjo izobrazbo, v povprečju za bolečino trpijo že 4,8 leta.
V zadnjem desetletju je bilo na področju bolečine po mnenju Gorazda Požlepa narejeno veliko: »Revolucionarnih novih zdravil in metod, ki bi korenito izboljšale lajšanje bolečine, ni bilo, a je bila v tem času bolečina prepoznana kot velik problem in se je o njem začelo izobraževati tako laično kot strokovno javnost.«
Izboljšati poučevanje o bolečini
Kljub temu je mogoče pri izobraževanju strokovne javnosti še veliko narediti. Pomanjkanje znanja za obravnavo bolečine ima pomembne posledice za bolnika in družbo: izidi zdravljenja so slabi, kakovost življenja bolnika z bolečino je nizka, stroški zdravljenja bolečine in izgubljenih delovnih dni pa visoki. Raziskava o dodiplomskem izobraževanju o bolečini, ki so jo predstavili oktobra na evropskem kongresu o bolečini, je pokazala, da poučevanje o bolečini ni prednostna naloga študija medicine. Večina evropskih medicinskih fakultet namreč v predmetniku nima tega predmeta in je ta problematika razkropljena med različne predmete. Evropsko združenje za zdravljenje bolečine je zato pozvalo, naj se vzpostavi poenoten evropski okvir za dodiplomsko izobraževanje o bolečini.
Stanje je podobno tudi na obeh medicinskih fakultetah v Sloveniji, saj se študentje o tej problematiki učijo v okviru različnih predmetov. Na fakultetah si zato prizadevajo, da bi oblikovali poseben predmet o bolečini. Kot je povedala doc. dr. Maja Šoštarič iz MF v Ljubljani, so pripravili izbirni predmet o bolečini, ki ga bodo poslušali študentje v 6. letniku, a šele prihodnje leto. Tudi na MF v Mariboru so že oddali vlogo za uvedbo izbirnega predmeta o osnovni obravnavi bolnika z bolečino. »Znanje, ki ga danes dobijo študentje, ni povezano. Treba je narediti shemo, kako bo to bolje povezano in se bo izvajala nadgradnja v pouku,« je opozorila doc. dr. Nevenka Krčevski Škvarč iz UKC Maribor. Prim. mag. Slavica Lahajnar Čavlovič, prejšnja predsednica Združenja za zdravljenje bolečine, vidi največjo slabost študija medicine, da študentov ne privede do zavedanja, da je kronična bolečina kronična bolezen.
Še vedno strah pred opioidi
Z bolnikom z bolečino se najprej srečajo družinski zdravniki. »Naši bolniki so relativno dobro obravnavani, res pa je, da je pot do ustrezne terapije včasih dolga,« je povedala Marija Petek Šter, izredna profesorica na Katedri za družinsko medicino MF v Ljubljani. Tudi zato, ker si ljudje pogosto najprej poskusijo pomagati sami in k zdravniku pridejo šele, ko samozdravljenje ni uspešno. Problem je predvsem obvladovanje kronične bolečine, kot je bolečina v hrbtenici in sklepih. »To je zelo kompleksna situacija, saj bolečina vpliva na funkcioniranje človeka in je treba takega bolnika gledati kot celoto. Včasih je bolnik s kronično bolečino prava mora za zdravnika in traja več let, preden se stvari razrešijo in vedno te zgodbe nimajo srečnega konca.«
Da bolniki niso ustrezno obravnavani, je lahko razlog v pomanjkljivem znanju o kronični bolečini, strahu pred stranskimi učinki zdravil za lajšanje bolečin in obravnavi, ki ni usmerjena celostno v bolnika, pač pa v njegove posamezne bolezni. Razdelitev bolnika na njegove posamezne bolezni in obravnava vsake bolezni posebej je pri nas še vedno razširjena, kar pa obvladovanja bolečine ne postavi med ključne cilje zdravljenja bolnika, meni Petek-Šterova.
Težava je tudi, da se zdravila za lajšanje bolečine ne uporabljajo na pravi način. Še vedno so zadržki do predpisovanja opioidov – tako na na strani bolnikov kot zdravnikov, je povedal Požlep. Bolniki imajo zelo radi nesteroidne antirevmatike, ker hitro delujejo, a imajo lahko precejšnje neželene učinke. V zadnjem času se spet več uporablja paracetamol. Tudi po zaslugi lekarniških farmacevtov se je varnost uporabe analgetikov izboljšala, ugotavlja Petek-Šterova.
Bolniki krožijo od ambulante do ambulante
»Bolečina je tudi psihosocialni fenomen – tudi če bi imeli na voljo zdravila, ki bi blokirala vse bolečinske receptorje, bo problem bolečine še vedno obstajal,« je opozoril Gorazd Požlep. Pri obravnavi teh bolnikov pa bi lahko naredili več. Na Univerzitetnem inštitutu za rehabilitacijo Soča sicer izvajajo program, kjer bolnike naučijo shajati z bolečino, vendar so zmožnosti te inštitucije omejene in ne morejo vzeti vseh bolnikov, ki bi takšno rehabilitacijo potrebovali. K bolniku s kronično bolečino je treba pristopiti kot h kroničnemu bolniku, je opozorila Lahajnar-Čavlovičeva, vendar v Sloveniji nimamo protibolečinskih klinik, kjer bi obravnavali bolnike, »ki jim nič več ne pomaga. Za te bolnike danes ne vemo, kje naj jih obravnavajo«. Ti bolniki potrebujejo multidisciplinarni rehabilitacijski program, v katerem se naučijo obvladovanja bolečine in sprejeti življenjske omejitve, ki jih zaradi bolečine imajo, je opozorila tudi Nevenka Krčevski: »Danes pa ti bolniki krožijo po Sloveniji od ambulante do ambulante in iščejo ustrezno pomoč. Celostni način zdravljenja je na voljo le peščici, želeli pa bi, da bi bil dosegljiv vsem bolnikom.« Zato so predlagali ministrstvu za zdravje, da se sprejme krovni zakon o obravnavi bolnika s kronično bolečino, a politika predloga ni sprejela.