Pred več kot tremi leti, 22. septembra 2010, so cariniki nekaj pred deveto uro zvečer pri rutinski kontroli potnikov na hitrem vlaku iz Züricha v München pri tedaj 76-letnem Corneliusu Gurlittu našli 9000 evrov gotovine. Vsak od potnikov sicer lahko pri sebi nosi do 10.000 evrov gotovine, je na nedavni tiskovni konferenci povedal direktor carinske uprave v Münchnu Siegfried Klöble in dodal: »A če ima nekdo pri sebi 9000 evrov, domnevamo, da dobro pozna zakonodajo, ki določa višino dovoljenega prenosa gotovine med Švico in Nemčijo, ter ima najbrž za to določene razloge.« Zato so preiskovalci »naključno odkritje« spremljali in opazovali tudi v naslednjih mesecih.
V tem času so preiskovalci očitno dobili dodatne namige in vse skupaj je zadostovalo, da je sodnik februarja 2012 dovolil hišno preiskavo v münchenskem stanovanju Corneliusa Gurlitta, v kateri so cariniki začasno zasegli 121 okvirjenih in 1285 neokvirjenih likovnih del najpomembnejših slikarjev preteklih stoletij. Gre za oljne slike, akvarele, litografije in risbe. Nemški tednik Focus je konec tedna poročal, da so med njimi dela najpomembnejših slikarjev klasične moderne. Poleg del Pabla Picassa in Marca Chagalla so našli tudi številne slike francoskih mojstrov: Augusta Renoirja, Gustava Courbeta, Henrija Matissa in Henrija de Toulouse-Lautreca. Velik del slik so dela nemških ekspresionistov, med njimi Franza Marca, Emila Noldeja, Augusta Mackeja, Maxa Beckmanna, Oskarja Kokoschke, Karla Schmidt-Rottluffa in Ernsta Ludwiga Kirchnerja.
Slike vredne več kot milijardo evrov
V povsem zanemarjenem stanovanju, v katerem so bile slike med smetmi, ostanki hrane in konzervami, ki jim je rok uporabe pretekel že ob koncu prejšnjega stoletja, shranjene v preprostih samoizdelanih regalih, pa je bilo najbolj zanimivo odkritje del, za katera doslej niso vedeli niti umetnostni zgodovinarji. Kot eno najbolj dragocenih odkritij veljata doslej nepoznana slika Marca Chagalla in avtoportret Otta Dixa. Meike Hoffman, umetnostna zgodovinarka iz Berlina, ki pregleduje odkriti zaklad umetnosti, pravi, da so med odkritimi deli tudi doslej nepoznane slike Picassa, Dürerja, Renoirja in de Toulouse-Lautreca. Prve ocene o vrednosti odkritih slik se gibljejo čez milijardo evrov.
Velik del zbirke izhaja iz tako imenovane entartete kunst – gre za umetniška dela, ki niso bila združljiva z nacističnim razumevanjem kulture in idealom lepote, v veliki večini likovna dela ekspresionistov, dadaistov, surrealistov in kubistov. Vse te slike so muzejem in galerijam, ki so jih hranili v času nacizma, odtujili in jih prodali v tujino. Del zbirke izvira iz zaplenjenih del, ki so jih nacisti odvzeli judovskim lastnikom oziroma jih prisilili v odkup po nerealnih cenah, del odkritih likovnih del pa je bil očitno povsem zakonito pridobljen v povojnem času. Zato je povsem mogoče, da bodo Corneliusu Gurlittu vrnili del zaseženih slik, predvsem tiste, pri katerih ne bodo mogli najti izvora, in tiste, ki izvirajo iz tako imenovane entartete kunst, saj doslej niti zavezniki niti povojne nemške oblasti niso z zakoni popravili razlastitve iz nacističnega režima.
Najprej preganjan, potem dobičkar
Cornelius Gurlitt je sin v likovnih krogih znanega zbiratelja umetnin Hildebranda Gurlitta, ki je bil sicer v času nacizma zaradi svojih zgodnjih judovskih korenin najprej preganjan, kasneje pa je bil zaradi dobrih zvez z nacisti pooblaščen za prodajo del iz zasežene entartete kunst. Njegova vdova je po vojni trdila, da je zbirka njenega moža zgorela leta 1945 ob bombardiranju Dresdna. To krivo pričanje je menda tudi edina pravna osnova, na kateri bi del začasno zaseženih del ostal v lasti države. Njegov sin Cornelius je s prodajo nekaj slik na dražbah financiral svoje preživetje. Poleg stanovanj v Münchnu je imel v lasti tudi hišo v Salzburgu. Sprva so mediji predvidevali, da bi tudi tam lahko skrival del svojega likovnega zaklada, vendar je policija po opozorilu sosedov, da je hiša popolnoma zapuščena, že pred časom vdrla vanjo in pri pregledu ni našla ničesar podobnega.
