Ljubezen do zemlje
Maruša si je vedno želela imeti svojo trgovino. Le o tem, v kakšno smer naj gre, je na začetku še pomišljevala. »A nato sem si rekla, saj imam njivo, zemljo, rada vrtnarim in pridelujem. Ponudba tu okoli je res velika, le redki vedo, kaj vse imamo, kaj delamo, kako pridni so ti ljudje,« začne pripovedovati. Tako je konec meseca marca, takrat, ko je najbolj snežilo in je zapadlo na decimetre snega, odprla Štacunco. »Na začetku ti je malce smešno, da bi šel na svoje. Ampak ni bilo nič tako groznega, vložki so bili res minimalni. Ta Štacunca je star silos, kateremu sva z možem znižala strop, dala sva panele za gretje, uredila tla, veliko sva naredila iz palet. Najtežje se je bilo organizirati, kako boš delal ves dan, saj nimava babic, ki bi pazile otroke. A je bil mož takoj za trgovinico, prednost pa je bila tudi, da nisva imela nobenih pričakovanj o zaslužku. Dejala sem zgolj, da bo le kdo prišel,« pripoveduje 29-letna Maruša.
Ljubezen do zemlje je Maruši zrasla že kot majhnemu otroku. Njen oče je rad vrtnaril in tudi sama se je veliko let kasneje odločila za študij agronomije. Ko se je poročila, je imela najprej le vrt, ki so ga nato stalno povečevali, dokler ni iz njega zrasla pol hektara velika njiva, na kateri prideluje sezonsko zelenjavo, ki se nato znajde v njeni Štacunci. »To počnem tako zelo rada, da delam vse brez rokavic. Ljudje se mi kar smejijo zaradi tega. Res je lepo, da nekaj posadiš, greš zjutraj na njivo, to pobereš in imaš za kosilo. Ne razumem tistih, ki imajo možnost imeti kakšno gredico, pa tega ne naredijo,« tako Maruša.
Pikice in koloradski hrošči
Na njivi ji kdaj pomaga kakšna prijateljica, tudi soseda, s katero imata sosednji njivi, veliko pa se mora naučiti sama. Delo je trdo, saj ga opravlja ročno, včasih pa se z njo po pridelke odpravita tudi otroka. In neverjetno je, koliko pobereta, ponosno reče. »Petletni Gaber gre večkrat z mano. Joj, kako dobro se mu zdi. Ko sva sadila fižol, ga je ogromno posadil, in ko je zrasel, je bil nad tem ves navdušen. Odrasli sploh ne moremo verjeti, koliko jim to pomeni.« A takšnim skrbem kot njuni mamici, je otrokoma vseeno prizaneseno. Poleti je bila Maruša že zgodaj, ko se je zdanilo, na njivi, kaj okopala, posadila in pobrala pridelke, odpeljala otroke, šla v Štacunco, nato skuhala kosilo, se vrnila v trgovinico, in zvečer dala otroke spat. Poleti se res dela, pravi, bilo je kar nehumano. Nato so se nekega dne pojavili na njeni zelenjavi še koloradski hrošči in je vsaki dve uri hodila na svojo zemljo in jih ročno pobirala z zelenjave. Prav zato, ker v svoje pridelke vloži veliko truda in z lastnimi rokami proizvede tisto, kar se nato znajde na policah trgovinice, jo nekateri odzivi strank še toliko bolj prizadenejo. Kot recimo neke gospe, ki bi kupila tudi šest kilogramov jajčevcev, a jih ni, ker niso bili svetleče vijolične barve in so imeli kakšno pikico. »Če kdo pograja mojo zelenjavo, sem res žalostna, ker vem, koliko dela sem vložila. Ljudi motijo pikice na sadju in zelenjavi, navajeni so na belo cvetačo, pri meni pa je temnejša, na zloščen jajčevec. Seveda je kakšen hrošč zagrizel tudi v plod jajčevca, preden sem ga odstranila. Ljudje ne vedo več, kakšna sta zelenjava in sadje, ki zrasteta v naravi. Je pa prišla nekoč tudi gospa, ki je želela domača jabolka, prav tista majhna, s pikicami. Ko je ugriznila, je dejala, 'da, to sem želela'. Ker je v trgovinah vedno na voljo vsa zelenjava, so nekateri ljudje kar razočarani, ker sedaj nimam paradižnika. Največ zelenjave je poleti in takrat sem pričakovala, da bo pravi bum, pa temu ni bilo tako. Ljudje so bili do 20. avgusta na morju, doma imajo svojo zelenjavo, in cesta je bila skorajda prazna, kaj šele, da se je kdo ustavil pri meni. Kar na jok mi je šlo. Po 20. avgustu je bilo zelo dobro, oktober pa me je uničil, ker so popravljali cesto prav mimo naše kmetije. Vesela sem, ko se ljudje vračajo, ko te pohvalijo. Ko si že povsem na dnu in pride nekdo ter reče, da je zadovoljen in bo še prišel,« pravi Maruša.
Izjemne ženske
Idej ji seveda ne zmanjka. Že to, da je mogoče v Štacunci kupiti vsemogoče domače izdelke od okoliških kmetov, pove, da je ena od rešitev za lepša življenja nas vseh v povezovanju. »To je noro, kaj vse delajo ženske v Poljanski in Selški dolini. Kako so pridne. Recimo Petra Potočnik, ki vstane zjutraj ob petih, da pomolze krave, gre sušit zelenjavo, uredi otroke, dela na njivi, naredi kosilo in še ponoči vstaja, da obrača zelenjavo. Potem pa nastane kdaj problem, ko kakšna hrana preveč stane, nihče pa se ne zaveda, koliko truda se skriva v tem,« jasno pove Maruša in doda, »saj ljudje so kar osveščeni glede domače hrane, a so v takih stiskah, da mi je jasno, da bodo raje kupili belo in veliko cvetačo za 60 centov v diskontni trgovini. Pa jaz nimam drage zelenjave, zdi se mi, da jo prodajam zastonj. Vmes sem celo ugotovila, da jo imam trikrat cenejšo kot v trgovinah. Ja pa bilo res dobro, ko se je zgodila afera s tržaško tržnico, takrat je bilo štirinajst veliko prometa,« še pravi Maruša, ki si želi, da bi v prihodnje razširila svojo dejavnost. Da bi sama pekla kruh, vlagala zelenjavo in kuhala marmelado. »Na vrhu Štacunce je prostor, kjer bi lahko imeli predavanja, lahko bi se povezala z dekleti, ki delajo oblačila, kozmetiko. Veliko idej imam, a mi je težko vse uresničiti.«
Dobra poteza
Podoben koncept trgovinice, a povsem drugačna zgodba, pa se skriva pri Minki Švent na Dobrni. Pred sedmimi leti je izvrstna slaščičarka, katere slaščice so dosegle sloves tudi izven domačega kraja, odprla izletniško kmetijo. »Trideset let sem hodila v službo, bila večji del v slaščičarstvu, nekaj pa tudi v kuharstvu. Potem pa sem premišljevala, zakaj ne bi to, kar znam, poskusila še sama doma. Prvi koraki so bili težki, imela sem strah, a je bil mož takoj za to, da gremo na svoje. Danes mi ni žal,« začne pripoved Minka. In letos pozimi so odprli še trgovinico z domačimi izdelki, v kateri je mogoče dobiti vse, kar pridelajo doma. Od zelenjave, ki je tudi pri njih sezonska, do suhomesnatih izdelkov, masti, ocvirkov, kranjskih klobas, pečenic, krvavic, mlečnih izdelkov in seveda marmelad, sokov, namazov. Tudi slaščic ne manjka, Minkini skutini, jabolčni, češnjevi in še kakšni zavitki pa so tisti, ki so menda najbolj slastni in popularni.
Čeprav preživi prav Minka največ časa v kuhinji, pa ji brez pomoči družine ne bi uspevalo. Svoje prispevajo tako mož kot oba otroka, sin Matej se tudi že sam loti kuhe, predvsem pa se navdušuje nad zelišči in je tisti, ki bo nekoč prevzel kmetijo. O tem, kako je zrasla ideja za trgovinico, pove: »Ker smo morali zmanjšati skupine, ki jih gostimo na izletniški kmetiji, se je začelo dogajati, da nismo vsega porabili, kar smo pridelali. Zato smo se odločili, da tisto, kar je viška, prodamo v trgovinici. V sredo in četrtek zjutraj jo napolnimo, saj je ta odprta le ob četrtkih in petkih, v soboto in nedeljo pa smo na tržnici na Dobrni in v tamkajšnjem hotelu,« razloži Matej. »Pekovske izdelke, namaze in jedi, ki se lahko hitro pokvarijo, delamo sproti. V trgovinici so stalno le suhi izdelki. Če ljudje zjutraj pokličejo, pa zvečer že dobijo naročeno,« doda Minka. Da je bila trgovinica dobra poteza, potrdita oba. Nekatere stranke jih spoznajo preko tržnice in nato obiščejo še trgovinico, spet drugi, ki jih obiščejo v zaključeni skupini, gredo pogledat še na njihov vrt in hlev ter nato dobesedno takoj zavijejo v trgovinico. »Velik krog ljudi zajamemo od ust do ust. Ljudje poskusijo naše izdelke, so z njimi zadovoljni in potem se vračajo. Da bi nam spodletelo, nas ni bilo strah, saj je zadaj kot varovalka še vedno izletniška kmetija in peka peciva. Le poskusili smo nekaj novega in uspelo je,« optimistično izjavi Matej.