V zgodnjih novembrskih dneh je bila letina v našem podnebnem pasu večinoma pospravljena, ljudje so pripravljali zaloge za zimo, začel se je čas kolin. V predkrščanskih časih je bilo v navadi, da so se za letino zahvalili bogovom, pastirji so se zahvalili za dobro pašo… To so počeli v obliki praznovanj v duhu obloženih miz, s katerimi so počastili številna božanstva, teh gostij pa so se po starih verovanjih udeleževale tudi duše preminulih prednikov.
Nova »oblast« – nov praznik
Ko je te prazgodovinske navade začel teptati krščanski škorenj, so se razmere nekoliko spremenile. Ampak ker se je nova »oblast« zavedala, da starih, po novem strogo prepovedanih praznikov ne bo mogla zatreti v kali, saj so bili zakoreninjeni v dolgi vrsti generacij in med ljudstvom izredno priljubljeni, je bilo treba pripraviti nekaj novega. Tako je praznik dobil ime po nekem Martinu, ki se je rodil leta 316 v Sombotelu na Madžarskem, se pokristjanil, preselil v Francijo, ustanovil prvi samostan na Francoskem in postal škof ter pozneje svetnik. Zaradi godu ob ravno pravem času so ga v času pokristjanjevanja »imenovali« za zavetnika vina, okoli njega pa so začele krožiti ruralne legende. Med drugim tudi tista, kako je nekoč s svojim plaščem, ki ga je prerezal na pol, pred zmrzaljo rešil nekega berača, in tista, kako se je zaradi svoje skromnosti pred imenovanjem za škofa skril med gosi. A slednje so ga izdale in s tem postale dežurne krivke ter tarča zgodnjenovembrskega perutninskega genocida.
Na žrtvenik v obliki ognja in poznejšega štedilnika so seveda že prej polagali meso različnih živali, ne le gosi, zlasti priljubljena naj bi bila perutnina, predvsem purani, petelini in kokoši, niso pa se branili nobenih drugih živali, primernih za zakol. Ampak ravno gos je simbolično povezana z gibanjem sonca; martinova označuje njegovo nižanje, božična pa skorajšnje višanje. Prvi zapisi o praznovanju goda sv. Martina s pečeno gosjo so sicer v letu 1453 nastali v bavarskem samostanu ob Tegernskem jezeru.
Svetovni prvaki v martinovanju
Martinovo je pravzaprav protiutež pustu; slednji rodovitno sezono odpre, martinovo pa jo zapre, zemlja vmes počiva. Tako ob prvem kot ob drugem se ljudje našemijo, ob martinovem predvsem v škofe in druge duhovne, ki simbolično blagoslavljajo vino ter ga s tem dokončno pretvorijo iz mošta, ob obeh priložnostih pa v naših krajih žlahtna kaplja teče kot za stavo. Takšno šemljenje nima prav starih korenin in je značilno predvsem za novodobne, tržno usmerjene prijeme, zlasti za martinovanja po raznih gostiščih, ki si na tak način prizadevajo privabiti čim več gostov in prodati čim več vina ter pečenih gosi. Podobno velja tudi za izbore številnih vinskih kraljic, ki praviloma potekajo prav v tem času.
Razvoj starodavnega praznika je bil v krščanski dobi raznovrsten. Pri nas mu pravijo tudi martinov dan, martinje, smarščica, sumarščica; šmarčevati pa pomeni praznovati martinovo. Pravijo mu celo jesenski pust, saj se z njim ob obilici hrane, pijače in veseljačenja sklene jesensko kmečko delo, kakor trdi etnolog dr. Damjan Ovsec. Vinski bratci na koledarju vsako leto najprej preverijo, na kateri dan novembra bo martinovo. Če se namreč zgodi, da je enajsti november sredi tedna, je veseljačenje kar dvojno; konec tedna pred enajstim in konec tedna po njem. Če enajsti november pade na ravno pravi dan v tednu, pa Slovenci martinujemo tudi po 14 dni skupaj, v čemer smo tako rekoč svetovni prvaki, meni etnolog Janez Bogataj.
Praznik, ki služi predvsem gostincem
Ker bi bilo torej martinovo krivično postaviti na točno določen dan v letu, mu raje recimo martinovanje, opozarja dr. Bogataj in dodaja, da pri nas prevladuje zmotna miselnost, da za ta praznik po vsej deželi od nekdaj pečemo polnjene gosi, ki jih postrežemo z dušenim rdečim zeljem in mlinci. Skupaj z raznimi v škofe, župnike in menihe preoblečenimi šaljivci, pripadajočimi ceremonijami ter vinskimi kraljicami gre po besedah etnologa za izumljeno tradicijo. Gre torej za navado novejšega izvora, ki s tradicijo skoraj nima opraviti, ampak služi predvsem gostincem in turističnim delavcem. Res je tudi, da je trdovratnost kombinacije gos-rdeče zelje-mlinci po različnih koncih naše dežele različna, na jugozahodu je domala ne poznajo.
Denimo v Istri, kjer je martinovanje oziroma martinje značilno šele za čas po drugi svetovni vojni, so tipične jedi povezane z olivnim oljem, s katerim so pospremili mlado vino. Mastili so se tudi s petelinjim ali kokošjim golažem oziroma žgvacetom, pečenim puranom, kapuzom oziroma zeljem ter ocvrtim kruhom z refoškom.
Na Krasu pršut, na Goriškem župa
Za navade na Krasu smo povprašali na turistično kmetijo Ostrouška Pelicon, ki stoji v Coljavi. Gospodinja Sandra, ki je o tradiciji kraške kulinarike dobro podučena, nam je povedala, da posebnega martinovanja na Krasu ni bilo nikdar, vsaj ne v povezavi z gosmi in zeljem, so pa imeli po vaseh svoje običaje: »Zabijali so buče (sode, op.p.), hodili so torej od kleti do kleti in pokušali vino ter ga pretakali. Ob vinu so postregli kvečjemu s kakšnimi orehi in pršutom. Letos bomo našim gostom k vinu ponudili kakšno pečenico, kos svinjskega fileja, repo, zelje, morda kakšen kostanj – sezonske jedi.«
Ko govorimo o slovenskih martinovih jedeh, torej nekako ne moremo mimo mesa na splošno, ki ga spremljajo razne pogače in potice ter druge slastne jedi. Na Goriškem je še danes priljubljena maronova župa, za katero v čisto kostno juho dodajo zdrobljene marone, majaron, baziliko, sol, poper, vino in po okusu malo kisa. Župa se menda še posebno dobro odreže pri preganjanju mačka po martinovanju.
Po vsem naštetem si lahko oddahnete vsi, ki pečenih gosi in rac ter mlincev in zelja ne marate, martinovali pa bi vseeno radi – skuhajte ali naročite si sezonsko jed, ki vam najbolj tekne, jo z užitkom pojejte ter si s steklenico mladega ali starejšega vina in dobro družbo martinovo prikrojite po lastnem okusu.
