Ustvarjalnost ima nešteto obrazov. Na eni strani imamo vrhunsko ustvarjalnost, ki se npr. kaže v odličnih novostih na področju znanosti, tehnike ali umetnosti, na drugi strani pa imamo številne manj izrazite ustvarjalne dosežke, ki jim nikakor ne smemo odtegovati pomena. Moramo se namreč zavedati, da je vsako, četudi še tako neznatno ustvarjalno dejanje sooblikovalec človekove osebnosti, ki šteje. Šaljiva domislica, nov način trganja papirja, pesem ali prosti spis, nov športni element ali trik, nova jed ali pijača ali izum cepiva – vsa ta in številna druga ustvarjalna dejanja zaznamujejo njihove stvaritelje na osebnostni ravni. Po eni strani jih sproščajo, jim dajejo delovno energijo in življenjski smisel, po drugi strani pa jih v stiku z družbo postavljajo pred moralna, pravna, ekonomska in druga vprašanja. Ta se pojavljajo zato, ker nas vsaka tehnična izboljšava, inovacija, izum ali umetniška stvaritev postavlja pred vprašanje, ali gre za pretežno koristno, lepo ali dobro stvar, ali pa za nekaj slabega oziroma škodljivega. Odgovor seveda ni nikoli enoznačen, kajti vsaka stvaritev ima obe plati. Tudi najboljše zdravilo ima škodljive stranske učinke in tudi najboljše orodje lahko postane smrtonosno orožje.

Kljub takšnim vprašanjem in dilemam zadeve v resnici le niso tako zapletene. Žal pa je tako, da se glede smiselnosti ali etične vrednosti ustvarjalnih dejanj in posledično ustvarjenih izdelkov ne moremo nikoli zanesljivo opredeliti enkrat za vselej. Vsaka stvaritev mora biti obravnavana v kontekstu časa in družbenega prostora. Tako je npr. v preteklosti dizelski motor predstavljal sprejemljivo novost, v sedanjem času, ko je svet že pretirano onesnažen z naftnimi derivati, pa njegova vrednost v ekološkem in etičnem smislu bledi ter se umika novim izumom, denimo električnemu motorju. Večkrat se tudi zgodi, da kak izum v trenutku nastanka (še) nima kake posebne uporabne vrednosti, zato ga podjetja ali organizacije zavračajo in spravljajo izumitelja v slabo voljo ali obup. Včasih je kaka nova ideja tudi povsem neprimerna za neko okolje, četudi sama po sebi ni slaba. Tako denimo ideja o gradnji avtomobilskega dirkališča, ki bi prinašalo zabavo in dobiček, sama po sebi ni slaba, toda če naj bi se dirkališče zgradilo v ekološko ali socialno občutljivem okolju, bo ta ideja utemeljeno zavrnjena.

Slovencem ne manjka novih in novih idej. Smo ustvarjalen narod. Toda to danes že vse prepogosto pomeni predvsem, da se tako ali drugače »znajdemo«. Na srečo imamo še vedno veliko posameznikov in skupin, ki s svojimi konstruktivnimi ustvarjalnimi dosežki na področju gospodarstva, kulture, znanosti, tehnike, farmacije, medicine itd. izrazito prebijajo povprečje in se celo uvrščajo v evropske ali svetovne vrhove. Toda žal gre pri tem predvsem za nepovezane posameznike ali skupine, ki sicer prinašajo odlične naslovne zgodbe v revijah in časopisih, ne prinašajo pa Sloveniji nobene ustvarjalne sinergije. Na tej točki vstopita namreč v igro vsaj dva negativna dejavnika.

Prvi je pretirani individualizem, ki se je v naši deželi še posebej razpasel od osamosvojitve dalje, ko smo pač iz ene (kolektivistične, komunitarne) skrajnosti zanihali v drugo (individualistično, egoistično) ter ob prenapenjanju vseh vrst pravic posameznika povsem pozabili na nujnost ravnovesja med pravicami in dolžnostmi ter na skrb za skupno dobro. Naravnost paradoksalno in tragikomično je ob tem dejstvo, da smo si pred dvajsetimi leti s težavo izborili svojo nacionalno državo, ki bi nas morala – glede na vsa pričakovanja naše in preteklih generacij – prvič v zgodovini legitimno napolniti z nacionalnim ponosom in z občutkom skupne pripadnosti in povezanosti.

Da do tega ni prišlo, je poleg navedenega pripomogel tudi drugi negativni dejavnik, to je prevlada pobesnelega materializma in posledično potrošništvo, korupcija, plenilstvo ter s tem povezan hud upad etične in pravne zavesti ter politične kulture. Kar naenkrat država ni bila več nobena vrednota, pač pa – tako kot v preteklih desetletjih in stoletjih – nekaj Slovencu tujega, vsiljenega, celo sovražnega. K temu so v zadnjih dveh desetletjih žal močno pripomogli mnogi vodilni politiki, ki jim ni uspelo preprečiti t. i. kraje države s strani plenilskih skupin, oziroma so očitno pri tem plenjenju celo neposredno ali posredno sodelovali.

Zdaj smo, kjer smo in od tu dalje je treba poleg temeljitega prečiščenja vodilnih družbenih sfer predvsem tudi zagotoviti, da bo vrednostno pozitivna ustvarjalnost Slovencev (spet) postala cenjena in priznana vrednota. Zato je treba pogasiti vso tisto »ustvarjalnost«, ki se kaže v domiselnih načinih goljufanja, podkupovanja in drugačnega kršenja zakonov, pa tudi tisto, ki se kaže v domiselnih (beri: bednih) načinih izogibanja odgovornosti za neizvršene dolžnosti. Slednje leti na vse tiste inšpektorje, policiste, državne tožilce in druge nadzorne in preiskovalne organe, ki so se doslej (ustvarjalno) trudili najti sto in en način, da ne bi izpolnili nekaterih svojih temeljnih, v osnovi zelo enostavnih službenih dolžnosti in so tako dopustili različne oblike korupcije oziroma kraje. Predvsem pa je za prevlado pozitivne ustvarjalnosti pomembno, da se aktivirajo spodbujevalni mehanizmi za povezovanje slovenskih ustvarjalnih akterjev in potencialov ter da se ustrezno vrednoti in prizna tudi dobro in koristno ustvarjalnost t. i. malega človeka, ki v tem pogledu ne sme ostati prezrt.