Država namreč deluje. Morda počasi in okorno in togo in v svojem birokratskem ritmu, a vendarle. Zato so rušitelji včeraj ob Bohinjskem jezeru sporočili, da se ne ukvarjajo s tem, da bo en človek brez doma, ampak izvajajo zakon. Tega pa so pisali ljudje za ljudi, tudi to ni sporno.

A ljudje so bili tokrat na drugi strani. Državljani so stali nasproti državi in ne za njo in z njo. Preprosto so začutili, da v tem primeru država ni njihova, da si je take ne želijo in da jo odklanjajo. Črnograditeljstvo je samo po sebi v Sloveniji namreč vse prej kot le svojevrstno nasilje nad prostorom in okoljem in prizadevanji države, da ju ustrezno upravlja. Črnograditeljstvo je pri nas postalo zrcalo za državo in državljane. Eden je bogat in vpliven in nabrit in uspešen in premaga državo z vsemi inšpekcijami vred. On naj se kopa v svojem bazenu na kmetiji, Darko iz Bohinja pa pot pod noge kot hlapec Jernej ali bodoči brezdomec? Eden zgradi na Obali graščino, ogromen objekt – a ga inšpektorji leta sploh ne opazijo? Ker je bogat in vpliven in nabrit in sposoben in...? Mimo se vozijo in gledajo stavbo velikega direktorja inšpektorji ali pa – še bolje – se sploh ne pripeljejo tja. Darko iz Bohinja pa se je prijavil sam v ustreznem postopku. In si želel obdržati brunarico, ki ni bila njegova in zanjo ni plačeval najemnine in je državna in je črna gradnja in ni stanovanjski objekt in je... Kdo bi se v tej zmešnjavi znašel? Država. Ta je pravnomočno dokončala vse postopke, da je Darka postavila na cesto, brunarico pa zravnala z zemljo.

Problem torej ne tiči v črnih gradnjah. Te so vedno bile in bodo. Problem je v tem, kako jih zaznavamo, kako jih odkrivamo, kako jih rušimo. Kajti Darku brunarice ni težko zrušiti, bogatemu črnograditelju pa je ne morejo. Tu država zmaguje v mali bitki, v vojni pa je poražena. Sama s sabo in tudi z državljani vred. Ki se vendarle postavijo za malega človeka iz Bohinja, ki je izpadel velik grešnik.

Kaj torej gradijo rušitelji? Pravno državo? Nesporno: policisti so čuvali zakone, inšpektorji so jih izvajali, brunarica je padla. Tragika vseh nas je, da ob takih zmagah ne ploskamo. Celo razumemo ustanove in izpostave države, da le opravljajo svoj posel, zato včeraj dejansko niso žalili ne policistov ne inšpektorjev. Ljudje, državljani, so tako pokazali večje dostojanstvo od države, ki je z rušenjem želela zgraditi zaupanje vase, v svoje ustanove in svoje poslanstvo. Protest je bil tako poln razumevanja nedelovanja države, da bi morda lahko že zaradi tega mirno pustili stati brunarico. Kot stojijo črne gradnje bogatih in kot zardeva država ob njih.

Veriga je tako močna, kot je močan najšibkejši člen. V primeru naših črnih gradenj je veriga tako šibka, kot so šibki vsi njeni členi. Od tistih, ki zakone pišejo, do tistih, ki jih izvajajo. In na koncu smo našli nekoga, ki je najšibkejši. Državljana: pred meseci starko črnograditeljico z osmimi križi na plečih, včeraj šest desetletij starega zlikovca, stanovalca v črni gradnji, brunarici, baraki.

Tragična je država, kjer rušitelji črnih gradenj ne gradijo zaupanja v njene zakone in enakost pred njimi, ampak gradijo ogromen zid. Na eni strani je država, na drugi državljani.