Moral si biti slep, da te ni bilo groza tistega nenadnega povzdigovanja Naroda na vseh koncih, in moral si biti zares neumen, če nisi razumel, da se na vseh koncih za to, kar je res narobe, ponujajo napačne rešitve. Ta popis prebivalstva mi je strašno smrdel. Bil je namreč čas, ko so iz krasne ideje o več demokracije, o boljši skupni ali samostojni državi od severa do juga Jugoslavije vznikale čudne retardiranosti o tem, kako Mi nismo isto kot Vi, mi smo lahko srečni le brez Vas. Bil je čas preštevanj. Bil je čas izključevanj. Bil je čas, ko je demokratično govorico zamenjalo »filozofiranje« o esenci naroda in verskih tradicijah, ki nas ločujejo, kot bi demokracija, enakost pred zakonom in človekove pravice ne bile ravno krovni odgovor tudi na dilemo razlik ali »razlik«. Nedolžna statistika se v nenedolžnih časih lahko spremeni v morilsko orodje. Ideja o etnično čisti, katoliški Sloveniji, ki bi lahko iz takega popisa izšla zaradi različnega statusa prebivalcev, se mi je zdela enako nora kot nevarna; in je le nekaj let kasneje z izbrisom tudi bila. Zato sem v rubriko narodnost za vse tri družinske člane vpisala: Eskim. Verska pripadnost je ostala prazna.

Pozneje smo se ob objavi podatkov doma veselo krohotali: v Sloveniji nas je bilo kar pet, Eskimov namreč, in če najdemo še druga dva, lahko ustanovimo manjšino, ki bo gojila naše kulturno izročilo bega pred belim medvedom. Prav v tistem času pa je manjšina postala tudi ateistična skupnost. Ljudje so se iz upora zoper državo množično razglašali za pripadnike krščanske vere, četudi je bila njihova edina religija velikonočna šunka na božični potici, zalita z jeruzalemčanom. Še sanjalo se jim ni, koliko jih bo ta pojedina nekoč stala.

Pred mesecem dni se je v Libanonu rodil deček Ghadi. Ghadi je svojevrsten mali jezušček, njegovi starši so namreč prvi v libanonski zgodovini uporabili možnost, da v njegov rojstni list ne vpišejo verske pripadnosti; tako si bo svojo vero lahko, kot Jezus, izmislil sam. Starši so se pred tem kot prvi par v državi tudi civilno poročili, sklicevali pa so se na nikoli preklicane zakone iz časov francoske uprave, ki je ljudem, ki niso pripadali nobeni veri, omogočala civilno poroko, s tem pa tudi določanje verske pripadnosti ni bilo obvezno.

Ghadijevi starši so muslimani, on šiit, ona sunitka. Zdi se, da starši vedo, kaj delajo. Živijo v državi številnih etnij in z osemnajstimi religijami, kjer je vse zasebno in javno prežeto s konfesionalizmom, tudi v politiki vladajo religiozne kvote. Živijo v državi, ki so jo stoletja pretresali verski konflikti, vojna v gorečem ali tlečem stanju pa se zdi običajno stanje stvari. Živijo v tem našem svetu, kjer se od vekomaj v imenu vere kolje otroke, začenši s tistim mitskim Herodovim pobijanjem dojenčkov v iskanju novorojenega preroka. Libanon meji na Izrael in na Sirijo in je del eksplozivnega lonca, kjer se pobijajo tako med različnimi veroizpovedmi kot znotraj muslimanskih ločin. Živijo na ogromnem območju, kjer je najtežje biti nikogaršnji in kjer se pripadniki konkurenčnih ali celo vojskujočih religij morda še najbolj strinjajo vsaj v enem: ni ga hujšega kot ateist. Nikogaršnjega črtijo vsi.

Svojo gesto libanonski par, ki se ni uklonil hudim pritiskom verskih predstavnikov, podprl pa ga ni prav noben politik, pojasnjuje kot otrokovo osvoboditev. Geste ne gre razumeti kot zavračanje vere, ampak kot njeno iztrganje iz krempljev cerkvenih in posvetnih politik in njihovih statistik, ki jih nato uporabljajo za zlorabe, in kot njeno omejitev na zasebno in svobodno izbiro. Vera kot nekaj, kar ne sme imeti nikakršnih družbenih in političnih posledic ne za njene pripadnike ne za tiste, ki ne verujejo (v istega boga). Kot je v Izvorih zapisal slavni libanonski pisatelj Amin Maalouf: »Nikoli nisem čutil prave verske pripadnosti – ali pa sem jih čutil več, med sabo nezdružljivih; in tudi popolne zraslosti z enim narodom nisem nikoli čutil – tudi tu drži, da nimam enega samega naroda. Zato pa se zlahka poistovetim s pustolovščino svoje velike družine pod vsemi nebesnimi svodi.«

Seveda ostaja v zraku neizgovorjeno vprašanje, ali s svojo odločitvijo v teh na Bližnjem vzhodu tako hudih časih ta pogumni par ne ogroža otrokove varnosti. A to vprašanje je treba obrniti: kaj bolj ogroža prihodnost vseh otrok sveta kot norost sedanjih delitev? »Napredujemo korak za korakom,« pravi oče, ki prek facebooka obvešča javnost o dogajanju. »Najinemu zgledu civilne poroke je sledilo že deset parov.«

Je njuno ravnanje utopično? Je. Seveda je. Kot na začetku vsaka želja po spremembi stanja, ki duši, zatira, ubija. Kot vsaka pot k osvobojenosti. In če je o veri težko razpravljati, je jasno vsaj to, da ljudi ne dela ne boljših ne slabših, odgovore pa premore samo za verujoče; ostalim več kot rešitev prinaša zapletov. In tragično napačnih odgovorov. V avtobiografski Knjigi mojih življenj pisatelj Aleksandar Hemon opisuje bolezen in smrt svoje desetmesečne hčerkice: »Ena najpodlejših verskih zmot je, da trpljenje plemeniti, da je korak na poti do nekakšnega razsvetljenja ali odrešenja. Isabelino trpljenje in smrt nista naredila nič – ne zanjo, ne za nas, ne za svet. Edini rezultat njenega trpljenja, ki šteje, je njena smrt. Nismo se naučili nobenih lekcij, ki bi se jih bilo vredno naučiti; nobenih izkušenj nismo dobili, ki bi komur koli koristile. In Isabel si vsekakor ni prislužila prehoda v boljši kraj, ker zanjo nikoli ni bilo boljšega kraja od Terijine dojke, Elline družbe in mojih prsi.«