»Oči, trd si kot čokolada. Tista najtrša, jedilna,« se je desetletni sin šalil na mojo okorno in počasno hojo v cilju 18. Ljubljanskega maratona. Nisem bil edini s takšnimi posledicami. »Na kolo grem lahko le, če se do kolesa v kleti po stopnicah skotalim,« je na ponedeljkov nasvet, da bi mu, kot je meni, morda pri regeneraciji koristilo nekaj vožnje s kolesom, odgovoril Jure Golčer, profesionalni kolesar, ki je prav tako v Ljubljani prvič opravil z 42.195 metri. Lahko bi zapisali še 1418 takšnih zgodb, ki, z malce šale v bolečini, pripomorejo k hitrejšemu okrevanju do novega izziva.

Rekordna udeležba na 18. Ljubljanskem maratonu je bila pričakovana. Številka 19.335 udeležencev še ni podrla magične meje odstotka prebivalcev Slovenije, a udeležba se povečuje že od prve izvedbe. Najmanj se je udeležba povečala samo lani, zagotovo zaradi snega in nizkih temperatur. Rekordne udeležbe ne moremo pripisati zgolj splošni miselnosti, da je tek med Slovenci vse bolj priljubljen, da se teku in s tem povezanem zdravju posveča več pozornosti ali da je maraton postal hit. Ob bolj podrobni statistični obdelavi pridemo še do nekaj zanimivih ugotovitev.

Maraton je treba spoštovati

Le nekaj več kot sedem odstotkov udeležencev (1420) je teklo na originalni maratonski, fedipijevi razdalji. Kar 33 odstotkov je teklo »polovičko«, 26 odstotkov udeležencev deset kilometrov, preostalih 34 odstotkov pa v skupnem številu 19.335 udeležencev zajema mlado šolsko in predšolsko populacijo, ki je imela svoj »maraton« v soboto. »Številnost je posebna zgodba, vredna pojasnila,« meni Roman Kejžar, največja legenda ljubljanskega maratona, prej kot maratonec, zdaj kot trener in svetovalec. »Po številu maratoncev ga ne moremo šteti v ožji krog največjih maratonov v Evropi, ki imajo po deset, petnajst ali še več tisoč udeležencev na tej razdalji. Je pa za Ljubljano spodbudno to zaledje z velikim številom rekreativnih tekačev,« poudari Kejžar.

Eno od bistvenih razlik pri razdaljah je najlepše opisal eden od znancev, ko je dejal, da se splošno aktivni za tek na deset kilometrov lahko odločijo čez noč, za tek na 21 kilometrov sta potrebna vsaj dva meseca bolj resnih priprav, za maraton in z maratonom pa je treba živeti. Kejžar k temu doda, da je za to treba imeti tri do pet let podlage v teku ter trimesečno posebno pripravo za nastop. »Maraton je mogoče tudi preteči, a za zadovoljiv čas so potrebne daljše priprave. Maraton je treba spoštovati,« mi je položil na dušo že pred maratonom. No, nisem ga povsem upošteval.

Preskočil sem nasvete, da bi najprej poskusil z malim maratonom, kar naredi večina, in pomagal statistiki. V primerjavi z letom 2009 se je ob skupnem porastu udeležbe za 18 odstotkov na treh razdaljah za odrasle udeležba povečala za 13 odstotkov, na maratonski pa kar za 50 odstotkov. »V prihodnosti se bo število maratoncev še povečevalo. Vsi, ki pretečejo mali maraton, so potencialni veliki maratonci. Mali maraton je gojilnica maratoncev,« zatrjuje Primož Kobe, najboljši slovenski maratonec, ki je zaradi poškodbe sezono 2013 moral pozabiti, pod njegovim vodstvom pa v Novem mestu vadi več kot 100 ljubiteljskih tekačev, v Ljubljani je imel tretjino. »Nekatere tekmovanje preprosto ne zanima,« doda.

Vse več odstotkov ženske populacije

Vpogled v število udeležencev skozi leta kaže še na splošni trend – izjemen dvig odstotka tekačic in maratonk. Letos je bilo med vsemi tekači že 43 odstotkov žensk. »Desetka« je v prevladi tekačic. Število maratonk se je v primerjavi izpred petih let kar podvojilo. Osnovnošolke in srednješolke po udeležbi prehitevajo vrstnike že zadnjih deset let. S tem da se v srednješolski populaciji to razmerje v prid deklet še vsako leto bolj skokovito povečuje.

Pri tem opozarjajo, da se s tem ne kaže zgolj odnos deklet do teka, kot je skrb za lepšo postavo, temveč tudi motiv. »Dijakinje je bilo preprosto laže motivirati kot dijake, razmerje 13 deklet in dva fanta z naše gimnazije ni neobičajno,« poudari Jasna C. Kovač, profesorica športne vzgoje na Gimnaziji Litija. Kovačeva, prostovoljka pri organizaciji maratona že dolga leta, meni, da se bo tak trend udeležbe nadaljeval še vsaj nekaj let. V ženskem delu populacije pretehta predvsem motivacija »od ust do ust«, ko prijateljice, kolegice, sošolke, sodelavke spodbujajo druge. »Ženske na splošno niso toliko naravnane k tekmovalnosti, pač se bolj ukvarjajo s sabo. Več jim pomeni zgolj udeležba, druženje, merijo se bolj same s sabo, s časom in razdaljo. In ženske se zdaj laže odločajo in si več upajo kot pred desetimi leti,« opaža Kobe.

Več kot deset odstotkov tujcev

Odnos do teka in zdrave oblike rekreacije, ki prinaša celotni družbi velike koristi, ni mogoče meriti le z rekordno udeležbo na 18. Ljubljanskem maratonu. Splošno sliko nekoliko bolj izrazito pokaže sklop največjih ljudskih športnih prireditev za vse. Mimogrede, malce nerodno jim rečemo rekreativnih prireditev, saj so namenjene tudi vrhunskim športnikom. Le v celoti, skozi vse leto, se odraža odnos do športa. Noben čudež ni, če so v minulem tednu najbolj znana tekališča samevala. Če bi za vzorec vzeli najmnožičnejše prireditve, denimo smučarsko-tekaške, 23. Bloške teke, 16. Trnovski maraton in 23. Pokljuški maraton pozimi, največje kolesarske, 33. maraton Franja, 7. maraton Alpe in 35. Juriš na Vršič, ter dve svojevrstni, kot sta 15. gorski tek na Grintovec in 28. triatlon jeklenih v Bohinju, fenomena rekordne množičnosti ni čutiti vsesplošno.

Hitra ugotovitev se ponuja kar sama. Najbolj obiskani so medijsko najbolj udarni. Ob tem gre rekordno število udeležencev tako na Ljubljanskem maratonu kot kolesarskem maratonu Franja (7100 kolesarjev v treh dneh) deloma pripisati vplivu evforije velikih prireditev, promocije in tudi množični internacionalizaciji udeležbe. Več kot deset odstotkov odraslih udeležencev Ljubljanskega maratona pride iz tujine (največ Hrvaške, Italije, Srbije, Avstrije), skupaj iz 40 držav. In ni naključje, da je bila rekordna udeležba tudi po zaslugi tujih tekačev zabeležena zgolj še na teku na Grintovec (347 tekačev). »Delež tujih tekačev se bo v Ljubljani zagotovo še povečeval,« zatrjuje Kobe, saj je športni turizem zelo pomemben vidik motivacije, ki jo opazi med svojimi ljubiteljskimi tekači.

Za ženske maraton veliko težji

Na Ljubljanskem maratonu je sodelovalo 1420 maratoncev. To številko lahko primerjamo tudi z udeležbo na drugih največjih prireditvah podobne težavnosti. Na 33. Maratonu treh src v Radencih so ob skupnem številu 9000 udeležencev našteli 226 maratoncev (1685 polmaratoncev), 384 udeležencev je preteklo 28 kilometrov na 58. Teku trojk, 1690 kolesarjev nas je zmoglo veliki maraton Franja, 658 nas je prevozilo 130 kilometrov dolgo traso čez tri prelaze okoli Kamniško-Savinjskih Alp, 946 kolesarjev nas je jurišalo na Vršič in 285 gorskih tekačev plezalo do vrha Grintovca, 167 tekačev nas je drselo po bloških smučinah in 110 triatloncev nas je veslalo po Bohinjskem jezeru, kolesarilo in teklo do Vodnikove koče, da smo upravičili sloves jeklenih. Omenjeni nismo le številke. Ker jih veliko poznam tudi osebno, so mnogi tudi gonilna sila športa v svojem okolju. Enačba je zelo preprosta. Več maratoncev, več množičnosti.

Vsaj tako pomembna je podpora. Ve se, kdo podpira tri vogale v hiši. Še bolj pomemben je zgled. Ženski. Tako na kolesarskem Maratonu Alpe ženska populacija presega štiri odstotke, na Maratonu Franja pet, na Vršiču osem. Nekako se zdi, da je odstotek odvisen od težavnosti izziva. Vendar to ne drži, če je na Blokah deset, na jeklenih enajst, na Grintovcu trinajst, v Radencih štirinajst in na Ljubljanskem maratonu 17 odstotkov. »Podatek je zanimiv in me čudi. Preteči maraton za žensko je zares trda preizkušnja. Za žensko je maraton veliko težji kot za nas,« razmišlja Kobe in navrže, da imajo ti odstotki zagotovo tudi širok krog drugih dejavnikov, a nakazujejo spremembe. Kakšne, smo nakazali. A v osnovi s psihologijo duš nad maratonskimi nogami ni veliko skrivnosti. »No, z maratonskim časom tri ure in sedem minut pa se ne boš mogel hvaliti? Kdaj greš na naslednjega?« se je znanec Klemen Zevnik pošalil ob moji pripombi, da je bil moj maraton v Ljubljani prvi in zadnji. Ve, kam dreza, je pač poznavalec naših maratonskih duš. Ker je tak tudi sam, v statistiki vštet ali ne. Takšni smo maratonci.