Ker bi ju-jitsu lahko še najlažje opisali kot mešanico juda, karateja in aikida, je jasno, da je Lah vešč v kar nekaj borilnih veščinah. Daleč najljubši mu je judo, s katerim se je prvič pobliže seznanil pred sedemnajstimi leti in v katerem še vedno tekmuje. »Še lani sem bil v judu članski državni prvak, prav tako pa tekmujem v drugi nemški judo ligi, kjer sem s klubom predlani zmagal. Judo mi v ju-jitsu zelo pomaga, a če me kdo vpraša, kaj treniram, vselej odgovorim, da sem najprej judoist in šele nato tekmovalec v ju-jitsu. Judo je bil moj prvi borilni šport in pri njem ostajam,« pravi Celjan, ki ga je v ju-jitsu pripeljala želja po nastopu na velikem tekmovanju. Kot judoist ima še vedno možnosti za nastop na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru leta 2016, a kot trdi, je uvrstitev nanje vse prej kot lahek podvig.

»Sam zelo dobro vem, kaj je potrebno za nastop na olimpijskih igrah. Pogoji so za nekatere športnike zares slabi, konkurenca pa je čedalje boljša. V preteklosti sem dal vse od sebe, da bi nastopil na tem tekmovanju, a dolgoročno gledano je za kaj takega zelo malo možnosti. Nastop na olimpijskih igrah je bila moja neizmerna želja, vendar ko sem se preizkusil v ju-jitsu, so uspehi hitro prišli, kar mi je dalo še dodaten zagon in samozavest, da lahko v tem športu dosežem nekaj zares velikega,« razloži Lah.

Zasluge za svoje uspehe 28-letnik sicer v veliki meri pripisuje trenerjema Marku Gabru in Marjanu Fabjanu. Prav pod okriljem slednjega je Urška Žolnir v Londonu osvojila zlato olimpijsko kolajno, sicer pa 55-letnik slovi kot trener, ki svojim varovancem postavlja izjemno stroga pravila, saj ti ne smejo piti niti kave ali uporabljati mobilnega telefona. »Ko sem bil mlajši, nisem vedel, zakaj se moram držati teh pravil, a zdaj določene stvari razumem bolje. Dandanes sem vesel in hvaležen, da sem dal to skozi, saj je bila to zame velika življenjska šola. Zdaj ko sem starejši, se morda pregrešim in si privoščim skodelico kave, vendar se pravil načeloma še vedno skušam držati.«

V pogovoru z zgovornim Štajercem pa je poleg velikega veselja, ki ga čuti do juda in ju-jitsa, mogoče zaznati tudi kanček grenkobe. Da ostaja v samem vrhu, vlaga ogromno energije, saj v Sloveniji enostavno nima enakovrednega sparing partnerja, svoje pa je dodala tudi finančna kriza. »V tujino sem šel na ene, morda dvoje priprave, a za kaj več enostavno ni denarja. Ko pristopim do sponzorjev, se hitro ustrašijo, da bi mi morali dati po dva tisoč evrov na mesec, vendar bi bil sam vesel že z dvajsetimi, da bi si pokril pot na treninge. Moja želja je, da imam zgolj pokrite stroške. Konec koncev sem v ta šport vložil vse svoje prihranke, a se z rezultati to nekako povrne. Vendarle pa se začneš spraševati, zakaj bi se s tem ukvarjal, če pa si ne uspeš povrniti niti vseh izdatkov,« potoži Lah, ki je tako kot na tisoče Slovencev nezaposlen in brez rednih dohodkov. Da se tekmovanj v tujini sploh lahko udeleži, mu v veliki meri pomaga policijski klub borilnih veščin iz Celja, a obenem priznava: »Čedalje bolj se nagibam k temu, da končam športno kariero, ker enostavno nimam več primernih pogojev. Brez težav lahko tekmujem še štiri leta, vendar če sponzorjev ni, bo tudi uspeh izostal. Zdaj zaključujem faks in na prvem mestu je moja življenjska situacija. Tako bom verjetno že po novem letu sprejel odločitev, kako naprej,« sklene Lah.