Že junijski neuspeh proti Belorusiji, po katerem je ostala brez EP 2014 na Danskem, je pomenil začetek razprodaje težko priborjenega ugleda in ratinga v Evropi in svetu. Namesto nadaljevanja vzpona je sledilo nepričakovano strmoglavljenje, a iz beloruske lekcije, posledica katere je bil padec v (pred)kvalifikacije za SP 2015 v Katarju v družbi evropskih drugo- in tretjekategornikov, se očitno ni naučila ničesar. Že težko priborjena zmaga proti Švici v Velenju bi morala biti dobrodošlo opozorilo, da krize še zdaleč ni konec. A ga igralci očitno niso vzeli dovolj resno, zato je štiri dni pozneje sledila še blamaža v Zaporožju proti reprezentanci, ki je (enako velja za Belorusijo in Švico) daleč od evropskega in svetovnega vrha.

Po neuspehu proti Belorusiji je selektor Boris Denič, znan po moralnih življenjskih in športnih načelih, prvič ponudil odstop, a ga je predsedstvo RZS soglasno zavrnilo. Po sramoti v Ukrajini je na kriznem sestanku z igralci znova ponudil odstop (napovedoval je šest zmag na šestih tekmah, a že na drugi brcnil v temo), a so ga prepričali, naj ostane. Z Deničevim odhodom se verjetno ne bi kaj pretirano spremenilo, čeprav velja nepisano pravilo, da so za uspehe zaslužni igralci, za neuspehe trenerji. Denič je Slovenijo vrisal na rokometni zemljevid Evrope in sveta, verjetno pa je po velikem padcu tudi edini primeren selektor (čeprav njegov delež krivde pri vodenju tekem obstaja), ki jo lahko vrne na pota uspehov.

Kaj se dogaja z igralci, ki se razen redkih izjem utapljajo v povprečju? Zanimivo je naslednje: na SP v Španiji so večji del igralskega kadra tvorili rokometaši iz slovenskih klubov in z reprezentanco postali del svetovne špice, v trenutni zasedbi večina prihaja iz tujih klubov. Med 16 reprezentanti na tekmi proti Ukrajini je bilo kar 12 »legionarjev«, od štirih igralcev iz slovenske lige (Skube, Marguč, Razgor, L. Žvižej) pa so bili z izjemo slednjega preostali trije bolj ali manj le statisti. Je mogoče fantom po odhodu v tujino, kjer zaslužijo precej več kot doma, zmanjkalo motiva, želje, samozavesti, energije in lakote po uspehih v reprezentanci? Je mogoče, da je Slovenija po slabih dveh letih s svojo igro postala že »prebrana knjiga«, za katero imajo nasprotniki protiorožje? Zakaj obramba, ki naj bi bila zaščitni znak in ki je predvsem stvar voljnega momenta, redno prejema tudi od »levih« reprezentanc 30 ali več golov na tekmo (proti Belorusiji 35, Švici 30, Ukrajini 32)?

Neuspeh v kvalifikacijah za EP 2014 je bil polom, spodrsljaj v boju za SP 2015 bi bil katastrofa z dolgoročnimi posledicam. Če Slovenije ne bo v Katarju, bo to pomenilo, da bo brez velikega tekmovanja najmanj tri (!) leta, kajti naslednja priložnost bo šele EP 2016. Poraz v Ukrajini na srečo (še) ni tragičen in usoden, a si je Slovenija sama in po nepotrebnem zagrenila življenje. Tudi štiri zmage na zadnjih štirih tekmah ji ne zagotavljajo napredovanja v dodatne kvalifikacije, v katerih pa bo kot nenosilec spet v podrejeni vlogi. V sedanji skupini bo odvisna tudi od izidov nekaterih drugih tekem, ko pa pride do tega, da svoje usode nimaš več v lastnih rokah, je to lahko zelo tvegano. In po navadi se slabo konča. No, v tem primeru bo zagotovo tudi Denič kot selektor le še preteklost.