O čem torej v svoji prozi (za odrasle) piše Vinko Möderndorfer? Glavni junak je moški v krizi, najpogostejši motiv pa ljubezenski trojček. Imamo torej samca, poželjivo dekle in – tretje kolo. Najpogosteje je to soproga, zoprna babnica, ki je oster kontrast »mlademu mesu« (Tek za rdečo hudičevko, Nespečnost), možne pa so tudi variacije, ko v vlogi objekta fascinacije nastopi mladenič (Odprla sem oči in šla k oknu) ali se za femme fatale borita srednješolska prijatelja (Nihče več ne piše pisem). Möderndorferjeva proza je v vsakem primeru »moška« v smislu, da subtilno portretira in analizira moškega v sodobni družbi, preizprašuje njegova hotenja in občutke, družbene zahteve in pritiske, rane zgodnjega otroštva in usodne posledice socializacije (predvsem problematičen odnos z materjo). Portreti žensk ne premorejo toliko odtenkov in se gibljejo med dvema klasičnima tipoma – to sta starejša čarovnica ali seksapilna »hudičevka«, v vsakem primeru pa gre za nedoumljivi »temni kontinent«.
Kjer imamo poželenje, je tudi erotika, območje, v katerem je Möderndorfer zavzeto preiskal in preigral vrsto različnih pristopov, od poetičnih fantazij do nazorno opisane izvedbe, od krutega akta kot izraza dominacije do predanega ljubljenja, ki meji na izkušnjo transcendence. Njegova druga velika tema je socialna problematika, s katero se zadnje čase bolj eksplicitno ukvarja v dramatiki (na primer v besedilu Vaje za tesnobo, za katerega je lani prejel Grumovo nagrado) in celo poeziji (Prostost sveta). A brez političnega ne gre misliti niti romanov, ki slonijo na ljubezenskem, erotičnem ali eksistencialističnem vprašanju; ti pogosto potekajo na ozadju prelomnih družbenih trenutkov (aktualna ekonomska kriza, osamosvojitev države, travme socializma), ki se reflektirajo v intimnih usodah ter ne pustijo pozabiti na določenost posameznika z njegovim okoljem.
V zadnjem času Möderndorfer zasleduje tudi zgodbe onkraj erotično-ljubezenskega obrazca. Pisatelja so pritegnili doslej neosvojeni prostori, predvsem melanholična pokrajina staranja, odhajanja in poslavljanja (kratkoprozni zbirki Plava ladja in Vaje iz tesnobe), in tudi v novem romanu se odmika od utečenega, a na drugačen način, s pomočjo humornih sredstev, karikature, satire in pretiravanja. Balzacov popek, podnaslovljen kot »pripoved običajne norosti«, manipulira s številnimi pripovednimi klišeji: tistimi o zapitih pisateljih, o norcih in genijih, o književnosti kot Resnici sveta, o frustriranih psihoanalitikih in prodornih pacientih, o ljubezenskih srečanjih, ki sledijo cenenim obrazcem »doktor romana«. Vse naštete motive in pripadajoče govorice Möderndorfer potencira do absurda, klišeje uporabi kot stilski postopek in nam ponuja branje v humorističnem ključu.
Glavni junak Silvan si domišlja, da je Balzac oziroma njegov dedič, ki bo dokončal Comedie humaine. Žena in hčerki se sprašujejo, ali je genij ali klošar – meja med obema je namreč tanka. Balzacovo »terensko delo« poteka na ulici, tam pije, se vlači naokrog, s sofisticiranimi govorancami dolgočasi nezainteresirane pijančke in vsake toliko konča na zaprtem oddelku. V portretih stranskih junakov, norcev in klošarjev je jasno izražena že omenjena socialna kritika, pisava je tedaj veristična, intimne deviacije pa povezane s sistemskimi: revščino, vehementnim odpuščanjem, družbeno nesolidarnostjo. A naš junak ni dovolj pisateljskega kalibra, da bi iz »usod, ki jih piše življenje« kaj poustvaril, in začne se svitati, da je tudi njegova pisateljska drža le pretveza, s katero želi zbežati od samega sebe. V Balzacovi/Silvanovi razdvojeni osebnosti se zopet zrcali ogabni obraz sprevržene družbe. Travma junaka izhaja iz desetdnevne vojne, v kateri so ga odlikovali za vojni zločin, ki so ga priložnostno preimenovali v herojski podvig. Silvan je imel na izbiro dve možnosti: ali se prilagodi in še sam pristane na dvojno moralo ali pa znori in se »razcepi«. Eksistencialna in družbeno-politična problematika je tako še vedno nepogrešljiv del Möderndorferjeve proze, a se roman tokrat zaključi drugače: v skladu z veselim preigravanjem žanrskih obrazcev in geslom »Edina prava resnica je roman!« dobimo fantastičen in nadrealen, uživaško grotesken ter neobremenjeno krvav konec.
