Po njegovem prepričanju zapostavljenost romske skupnosti izvira iz druge svetovne vojne, ko so bili Romi žrtve »porajmosa«, nacističnega genocida, ki je ostal v senci genocidov zoper druge evropske narode. V sodobnem času, pravi naš sogovornik, pa je treba misliti predvsem na to, kako Romom zagotoviti delo. Za to lahko po njegovem mnenju poskrbi samo državna politika, ki ima do Romov obveznosti na podlagi mednarodnega prava. Na lokalne skupnosti v tem primeru ne kaže računati.

Codona, ki je nastopil na konferenci o bivanjskih razmerah Romov v Evropi, ki jo je romsko društvo Romano Kher organiziralo v Radencih, je zastopnik Nacionalnega združenja Travellerjev v Združenem kraljestvu ter predstavnik tega združenja v Svetu Evrope.

Gospod Codona, v svojih predavanjih omenjate Cigane (Gypsyje), Rome in Travellerje (popotnike). V katero skupino se uvrščate sami?

Moja družina izvira iz Italije, s Sicilije. Bili so Romi, v osemnajstem stoletju pa so se naselili na Škotskem. Tam sem se rodil tudi sam.

Romi so pri nas sicer različno poimenovani. Na Škotskem se imenujejo Škotski Travellerji, v Angliji so Cigani, na Irskem in v Walesu pa samo Travellerji. Skupno poimenovanje zanje je Romi. Skupen jim je način življenja, imajo skupno dediščino, skupno potovanje. Vsi prihajamo iz Indije. Močno verjamemo v skupnost in v družinske vrednote. Neradi živimo ločeni od drugih. Babice, dedki, očetje, matere in otroci ostajamo skupaj. Skupnosti pripadamo od rojstva do smrti.

Ste prepričani, da je navezanost na družino tako unikatno romska lastnost? Tudi italijanska in navsezadnje slovenska kultura postavljata družino v središče življenja. Morda ste želeli reči, da so Romi bolj navezani na tradicijo?

Da, vendar to bolj velja za Rome pri nas kot denimo pri vas, v vašem delu Evrope. Pri nas so Romi običajen del družbe. V vzhodni in srednji Evropi pa se morajo boriti za preživetje, kar povzroča različne probleme tudi znotraj romske skupnosti. Zato vaši Romi nimajo možnosti gojiti kakšne posebne žlahtne tradicije. Pri nas pa takšne možnosti imamo. Smo enakopraven del družbe, zato lahko vzdržujemo tradicionalne družinske vrednote.

Zakaj je odnos do Romov v Združenem kraljestvu tako drugačen?

Zaradi druge svetovne vojne. Romom v kontinentalni Evropi so se med vojno zgodile strašne stvari. Vse to se je dogajalo komaj dvajset milj od nas. Če bi se Nemci prebili iz okupirane Francije čez morje na Otok, bi bila moja skupnost najbrž uničena in me sploh ne bi bilo.

Govorite o travmah, ki so ostale zapisane v romski skupnosti?

Govorim o holokavstu, ki je obenem z Judi hudo prizadel tudi Rome. (V »porajmosu«, romskem holokavstu, je izgubilo življenje več kot milijon Romov, op. p.)

Ostali pa so nerazrešeni travmatični spomini, ki dušijo Rome na celini?

Tako je. V Združenem kraljestvu smo imeli Romi izjemno srečo. Holokavst nam je bil prihranjen.

Tudi zato imajo Romi pri nas več poguma za odločitev, kaj bodo naredili s svojimi življenji. Lahko izberejo, kakšno izobrazbo bodo dosegli in kaj bodo postali. Romi pri nas so lahko kar koli – novinarji, predavatelji, televizijski voditelji. Pri tem ne občutimo nobenih omejitev. Nihče nas ne sme obravnavati kot manjvredne.

Tudi v Sloveniji in drugod v Evropi Romov nihče ne sme obravnavati kot manjvredne. Uradno.

Vendar jih. To opažam povsod, kjer gostujem. Govorim z znanstveniki, s politiki, z nevladnimi organizacijami. A potem govorim še z Romi, s svojimi ljudmi. Vprašam jih, kako v resnici živijo. Kako ravnajo z njimi? Kako je živeti v romskem naselju? Kdo ga nadzoruje? Od kod prihaja denar? Odgovarjajo mi po resnici: ne morejo najti služb in ne morejo nikamor oditi. Ujeti so. To je svet, v kakršnem živijo. In to je narobe! Kako so lahko Romi del Evrope, Evropske unije in Sveta Evrope z vsemi bleščečimi demokratičnimi ideali, hkrati pa se jim dogajajo tako grozne stvari? Kako lahko ljudje v tako čudoviti deželi, kot je Slovenija, živijo v barakah in šotorih, skriti v gozdovih? Tega enostavno ne morem sprejeti. Seveda takšne primere najdemo tudi v Veliki Britaniji. Vendar se položaj Romov pri nas nenehno izboljšuje in vsak Rom ima lahko realno upanje, da bo v kratkem živel bolje. Pri vas pa lahko traja še desetletja, da se bo kaj spremenilo. Ključ je po mojem mnenju v zaposlitvah. Če bi Romi imeli delo, bi se vse spremenilo. Dajte jim delo in postali bodo del vaše družbe! Romi imamo povsem enako srce in enake roke kot vi. V čem je potem problem? V barvi kože?

Ko govorite o politiki zaposlovanja, najbrž mislite na odgovornost vlade za položaj Romov na trgu dela?

Seveda. Od lokalnih skupnosti in posameznih lastnikov podjetij česa takega ne moremo pričakovati. Lokalna skupnost vedno vidi samo del slike. Ljudje živijo v bližini Romov vse življenje, a v resnici ne razumejo njihovega položaja. Vidijo jih stereotipno.

Eden od stereotipov o Romih je, da so nomadi, da »ne znajo« živeti ustaljenega življenja. Po drugi strani pa: je res, da sami živite v prikolici?

V prikolici.

In vaši sorodniki in prijatelji živijo v prikolicah?

Da. To je povsem običajno. Živimo v stotinah, tisočih prikolic. Seveda je to tudi pri nas vir predsodkov. Ljudje čutijo do nas odpor. Nikoli nas niso srečali, nikoli z nami govorili, zato nas ne marajo. Mislijo, da smo slabi.

Toda jaz sem se rodil v prikolici, živim v prikolici in tudi umrl bom v prikolici. V prikolici sem srečen. Tudi moji otroci in vnuki živijo v prikolicah. Res pa je, da imamo vsi možnost izbire: lahko se odločimo, da bomo živeli v prikolici, v leseni hišici ali pa v zidani hiši. Sam sem denimo prišel do spoznanja, da človek v resnici hiše ne potrebuje. Preveč je energijsko potratna in premalo v stiku z naravo. Ne potrebujemo centralne kurjave, ampak sonce, ki nas greje.

Gotovo se zavedate, da to zveni cinično do tistih Romov, ki so prisiljeni živeti v prikolicah, saj nimajo druge izbire. V Sloveniji Rom ne more kupiti hiše, ker mu je nihče noče prodati, sezidati pa je ne sme, ker mu nihče ne proda zemlje. Pa tudi sicer nima denarja, da bi jo kupil. Zato živi v prikolici.

Seveda se tega zavedam. Vedeti pa morate tudi nekaj drugega: skozi zgodovino, predvsem pa po drugi svetovni vojni, so bili Romi v vzhodni Evropi prisiljeni v stalno naselitev. Pred tem so v resnici potovali, bili so »travellerji«. Ko pa so jih oblasti prisilile, da so se ustavili, je izginila tudi njihova možnost, da bi si izbrali svoj način življenja.

Toda stalno bivališče je bilo povezano z obveznostjo osnovnega šolanja. Romski otroci niso mogli več potovati, saj so morali vsak dan obiskovati določeno šolo. Kako bi se temu lahko izognili?

Veste, to se imenuje asimilacija. Ideja izvira iz časov, ko so družboslovci verjeli, da bodo pripadniki ubogih in prikrajšanih manjšin z asimilacijo v večinsko družbo postali boljši, srečnejši ljudje. Vendar to ne drži. Verjamem, da se je treba zgledovati po naravi. V naravi ni hiš...

Ustaviva se in bodiva precizna. Na svojem predavanju v Radencih ste predstavili fotografije organiziranih prostorov za prikolice, na kakršnem imate tudi sami parkiran svoj dom. Tam so priključki za vodo, priključki za elektriko, prostor za odlaganje smeti. Organizirano je zbiranje odpadnih voda. To je nekaj povsem drugega od slovenskih romskih naselij, kjer imajo Romi postavljene preperele počitniške prikolice, okoli njih pa ni ničesar.

Tako je. V Veliki Britaniji so oblasti organizirale tristo petinšestdeset območij za parkiranje naših prikolic.

Vsak dan v letu lahko prespite v novem kraju?

Teoretično da. Na vsakem od teh organiziranih prostorov živi deset do dvajset družin. To so javni prostori. Poleg teh pa imamo tisoče zasebnih območij za parkiranje prikolic, ki jih imajo v lasti Gypsyji sami. Tudi na vsakem od teh živi deset do dvajset družin. Poleg tega jih deset tisoče živi v lastnih stanovanjih in hišah pa tudi v v socialnih stanovanjih, ki jih organizira država.

Vsak od vas, Travellerjev, pa ima nekje prijavljeno stalno prebivališče?

Brez prijavljenega stalnega prebivališča ne morete skoraj v nobeni državi uživati temeljnih pravic in si urediti normalnega življenja. Travellerji smo se s tem sprijaznili. Nomadstvo je čudovit način življenja, je romantično, ponese vas po vsem širnem svetu. A hkrati je treba sprejeti, da smo vsi del sistema. Imamo urejene domače naslove in plačujemo davke. Naši ljudje so registrirani na uradnih območjih za prikolice. Tam plačujejo vse stroške.

Torej imajo tudi službe?

Ne vsi. Nekateri živijo od socialne podpore. Večina Gypsyjev in Travellerjev pa si želi delati in to tudi dosežejo. Radi si sami, iz svojega denarja, kupujejo stvari, ki jih potrebujejo. Večina si jih denimo prizadeva, da bi nekoč imeli svojo zemljo, na kateri bi živeli s svojimi družinami. Načelno smo proti temu, da živimo na zemljiščih, ki so v lasti lokalnih skupnosti.

Se vam zdi, da so relativno ugodne razmere za Rome v Veliki Britaniji, kot jih opisujete, povezane tudi s tem, da je vaša država ena najbogatejših na svetu?

To drži, vendar hkrati ne pomeni, da podobnega modela ne bi mogli uvesti tudi v srednji in jugovzhodni Evropi. Če to ne bi bila realna opcija, ne bi k meni prišli predstavniki Sveta Evrope in me prosili, da bi jim predstavil svoje izkušnje.