Obrobna novica, ki je postala nenavadno odmevna me je pretekli teden spomnila še na eno zgodbo iz dežele kengurujev. Nehote ujet v elektronsko ocestninjeno melbournsko obvoznico sem tamkajšnji receptorki zastavil logično vprašanje, namreč kolikšna je globa v primeru neplačila petnajstih dolarjev za pičlih nekaj kilometrov, kolikor znaša za neukega turista v izposojenem avtomobilu dnevna tarifa. »Oprostite, resnično ne vem. Nikoli nisem pomislila na to!« Presenečenje receptorke je bilo pristno, cestnina, lahko tudi nelogična z dnevnim plačilom za par kilometrov vožnje, ni stvar izmikanja, ampak se logično plača, tako kot nabrano blago v trgovini. Seveda se niti v Avstraliji vsi s tem ne strinjajo in v spletni dokumentaciji tamkajšnjih časopisov se da izbrskati, da je rekorder z neplačanimi cestninami in globami dolžan upravljavcu cest 130.000 dolarjev oziroma dobrih 100.000 evrov. A tam spodaj in tudi tukaj nad nami, denimo v Avstriji, Nemčiji pa tja do Skandinavije ni običajno, da bi bile skrivalnice z globami nacionalni šport.

No, pri nas ga je pred dnevi (s pomočjo Dnevnika) značilno razširil odvetnik Lovrenc Babič iz odvetniške pisarne Teje Verbič, ki je voznikom v Ljubljani svetoval, naj kazni za neplačevanje parkirnine oziroma prekoračeno parkiranje nikakor ne plačajo, če na vetrobranskem steklu najdejo zeleno obarvan opomin upravljavca parkirišč in ne rdečega ali modrega s strani mestnega redarstva ali policije. Hakeljc je, če sem prav razumel, proceduralen oziroma v dokaznem postopku. Uslužbenec javnih parkirišč z zelenimi opomini ni uradna oseba, ampak »tožibaba«, ki naj na sodišču dokazuje, da je zalotil prekrškarja, oborožen z vsem videodokaznim in še drugim gradivom. In še poduk: mestna uprava si z nezakonito izterjavo polni blagajno.

Odvetniku ne bom ugovarjal, Je del mentalitete, ki ji že davno pravimo balkanska, sestoji pa se iz izigravanja predpisov in poslovne etike kot take. Slovence običajno mine takoj po prihodu na severno stran Karavank, če ne verjamete, si ob prihodnjem obisku Celovca, ko vestno plačate parkirnino, oglejte, kako vestni so pri tem tudi vsi naši sonarodnjaki. Ob vrnitvi v Ljubljano pa smo takoj pripravljeni na igrice z opomini in za povrh še njihovimi barvami.

Tudi zato, ker se gre igrice mestna uprava. Ta se verjetno zaveda, da je (s parkirnimi hišami in cenami že skoraj na ravni urne postavke delavca) na dve uri omejeno parkiranje za v mestu zaposlene številne vozače neumnost, a za razliko od kakšnega Maribora trmasto vztraja pri njem tudi tako, da mimo veljavnih predpisov širi pristojnosti posameznih javnih uslužbencev, torej tistih iz javnega podjetja Ljubljanskih tržnic in parkirišč. Po neki čudni logiki, da se (miselni) Balkan z Balkanom izbija, namesto da se z razumnimi rešitvami zagotovi pravzaprav tako obrobna stvar, kakršna je v svetu, s katerim se identificiramo, plačilo parkirnine.