Da je galerija lahko sploh še odprta, vlagamo lasten denar. Z lastnimi sredstvi, ne da bi karkoli prodali, lahko galerijo vzdržujemo približno tri mesece. Da bi preživeli in normalno funkcionirali, pa bi morali na mesec prodati dela v vrednosti okoli deset tisoč evrov, toliko pa trenutno niti slučajno ne prodamo, temveč kvečjemu dobimo kupce za manjše umetnine, od česar se ne da preživeti. Na srečo od časa do časa le prodamo kaj vrednejšega in tako pokrijemo izgubo, a iz meseca v mesec trepetamo za obstoj. Zadnje čase vsi delamo zastonj in ne nameravamo se kar tako vdati, saj je v ozadju veliko entuziazma in po 30 letih ne želimo galerije kar izpustiti iz rok. Še enega tako slabega leta, kot je 2013, pa ne bomo prebrodili.
Kaj vse je pripeljalo do takšnega stanja?Včasih smo imeli za seboj močna podjetja in ko nam je šla prodaja slabo, smo jih poklicali, jim predstavili najboljše, kar smo imeli, in tako smo bili za nekaj mesecev rešeni. Največja in najpomembnejša dela smo povečini prodali podjetjem; zasebniki običajno kupujejo manjše umetnine. Toda podjetja danes skorajda ne odkupujejo več, bodisi zaradi krize bodisi zaradi drugačne miselnosti novih direktorjev. Na sploh ljudje dandanes nimajo več takega navdušenja in interesa za likovno umetnost, zadostuje jim že, da na stene obesijo odtise iz Ikee ali Bauhausa. Problem nezanimanja za umetnost vidimo predvsem v tem, da se mlajših generacij ni vizualno izobraževalo in navduševalo nad lepoto likovne umetnosti. Zato bi bili veseli že, če bi ljudje prihajali v galerijo in pokazali vsaj radovednost za umetnost, saj se z veseljem pogovorimo z vsakim, ki vstopi.
Kar pa zadeva zbiralce, teh smo si že v osemdesetih letih pridobili kar nekaj, a so se postarali z umetniki svoje generacije, mlajši umetniki pa bi sedaj potrebovali svojo generacijo kupcev. Vendar kje danes najti ljudi med tridesetim in petdesetim letom, ki bi bili dovolj premožni in radovedni, da bi spremljali novonastajajočo umetnost svoje generacije ustvarjalcev? Ponekod v tujini določene družine tradicionalno že stoletja zbirajo umetnine in se te nato prenašajo iz roda v rod, pri nas pa takšnih primerov ni, kajti ta praksa je povezana z obstojem meščanstva in z občutkom za lepoto in družbeno odgovornost. Težave galerijam povzroča tudi internet, saj si je tam mogoče ogledati večino umetnin, in ljudje so mnenja, da bodo z nakupom neposredno pri umetniku prihranili, kar pogosto niti ne drži. V galeriji v sodelovanju z avtorjem določamo cene umetninam glede na primerljive umetniške opuse in glede na povpraševanje na trgu, že vsa leta pa si prizadevamo prepričati umetnike, da je vrednost umetnine pač njena vrednost, ne glede na to, kje se jo kupi. Nekateri kupci pa se ne zavedajo, da imamo v galeriji večinoma najboljša dela posameznih umetnikov, saj smo pri izbiri zelo selektivni. V galeriji kupci dobijo tudi strokovni nasvet in imajo večji izbor različnih umetnin – zgodi se, da pridejo po barvno figuraliko, odidejo pa s črno-belo abstrakcijo.
Razmišljamo tudi o spremembi razstavne politike. Samostojne razstave bi povečini nadomestiti s skupinskimi, na katerih bi pokazali najboljša dela več avtorjev. Ker v ozadju nimamo mecenov, si lahko privoščimo tudi nekoliko več razstavne provokativnosti.
Če vam bo šlo resnično za nohte, bi bili pripravljeni storiti tudi drastične spremembe, kot denimo selitev v manjši prostor ali večja usmerjenost v tujino?Ves čas iščemo nove možnosti, da bi preživeli, in večja usmerjenost v tujino je ena izmed opcij, čeprav je tudi zunaj trg lahko zelo zaprt. Zahod vzhodno umetnost praviloma vidi kot zelo konceptualno, zato je težko prodreti s klasičnimi likovnimi deli. Poleg tega si za določena dela želimo, da bi ostala doma, saj jih sicer ne bomo več videli. Kar pa se tiče prostora, je ta tako poseben, da se mu ne nameravamo odpovedati. Tu je bil včasih hlev za Napoleonove konje. Prostor ima posebno energijo in praktično vsak umetnik si želi tu razstavljati. Nad tem ambientom pa so pozitivno presenečeni tudi tuji obiskovalci, ki jih je v zadnjem času več kot domačih. Skratka, kakšni drastični posegi bi bili za nas preveč boleči. Nismo pripravljeni niti na neke hibridne oblike, kot denimo, da bi pol galerije preobrazili v bar. Res pa je, da je v tujini galerij, ki bi preživljale same sebe, izjemno malo. Zasebne galerije so običajno v lasti različnih podjetij, ki izgubo galerij pokrivajo iz svojih primarnih dejavnosti. Ker Galerija Equrna nima nobene dodatne dejavnosti, je ranljiva, povsem odvisna od prodaje, in lahko se zgodi, da bomo po tridesetih letih preprosto izginili.
Ste se, čeprav ste zasebna galerija, po pomoč obrnili tudi k državi?Še ne, a se nameravamo obrniti na ministrstvo za kulturo z vprašanjem, ali mislijo, da mora galerija s takšno tradicijo obstati. Za nas bi deset tisoč evrov na leto pomenilo nemoteno delovanje enoletnega programa, v kar niso všteti stroški dela, saj menimo, da si mora to galerija sama zaslužiti. Država bi nam v takšnih kritičnih situacijah lahko pomagala lažje preživeti krizo, kot je to že omogočila nekaterim drugim dejavnostim, denimo frizerstvu, kjer se je pred leti znižal davek na dodano vrednost. Lahko bi ponovno uvedla olajšavo pri dohodnini za nakup umetniških del ali sledila vzoru tistih držav, ki ob gradnji novih stavb določen odstotek celotne vrednosti projekta namenijo likovni umetnosti. A namesto tega nas še dodatno bremeni. Če bo sprejet davek na nepremičnine, v sedanji obliki ne bomo več obstajali, ker tega enostavno ne bomo zmogli. Letos bomo dobili od države tri tisoč evrov ob trideseti obletnici, s čimer pa ne moremo stiskati niti spodobnega kataloga. Pri nas se je povsem izgubilo zavedanje, kako pomembna sta kultura in umetnost za obstoj naroda in njegove identitete, medtem ko razvite zahodne države ob tem zavedanju od kulture tudi zelo dobro živijo.
