Danes, ko otroke pred zlorabami jasno ščitijo konvencija o otrokovih pravicah, ustava in zakoni, so paradoksalno meje med dopustnim in nedopustnim veliko bolj zabrisane. V učnih načrtih ali na seznamih priporočenega branja za osnovnošolce je najti besedila, ki seksualne prizore, tudi tiste, kjer starejši gospodje seksualnosti »učijo« mladostnike, opisujejo na pornografski način ali pa zelo blizu temu. Omenjeni pisatelj, ki ne skriva svojega nagnjenja do dečkov, javno priznava, da piše tudi za veselje pedofilov. Javno je tudi povedal, da »igrice«, ki se jih grejo otroci s starejšimi gospodi za bombone ali tortico, niso kaj posebnega; bolj škodljivo da je spoznanje, »na kakšen način se z malo truda pride do denarja«. Odsev takšnih stališč je najti tudi v njegovi literaturi. A naj bo bralcu še tako »jasno«, da so določena besedila pisana z namenom vzburjanja, tudi otrok, kar je nedvomno element pornografskosti, je dokazovati kaj takega tvegan posel. Na vprašanje tipa, ali je avtor pokazal dovolj empatije do lika zlorabljenega dečka, ni nikoli mogoče odgovoriti enoznačno. Že samo vprašanje lahko vodi k nestrpnosti, cenzuri in linču avtorjev, ki drezajo v tabuje. In zato se tisti, ki bi se morali izreči in ukrepati, da bi bilo jasno, kaj sodi v šolo, pred očitki še najraje izmažejo tako, da ne rečejo nič in ne storijo nič. Ali so, na primer, ilustracije v romanu Baronov mlajši brat, ki je del učnega načrta, kaznive po 176. členu KZ (ki sankcionira produkcijo in razširjanje gradiva, ki vključuje mladoletnike), je mogoče le ugibati. Profesorica za mladinsko književnost Milena Mileva Blažić sicer ne neha opozarjati, da za knjigami v šolski rabi, ki lahko z nasiljem in eksplicitno seksualnostjo zbega ali celo rani mlade bralce, stojijo interesi, ki z umetnostjo in literarnim poukom nimajo dosti skupnega. A Blažićeva je osamljena; pretežni del stroke ji očita, da se gre osebne boje in moraliziranje.

Varuh človekovih pravic je skorajda edini organ, ki na ta vprašanja opozarja. Ko so leta 2010 obravnavali pobudo knjižničarke, ki jo je zanimalo, ali svoboda izražanja dovoljuje pisanje in prosto dostopnost besedil, ki opisujejo brutalno, bolno, umazano zlorabo otroka, so morali priznati, da njene dileme presegajo pristojnosti varuha. Pa »čeprav je svoboda izražanja omejena s pravicami otrok«. Ni jasno, so zapisali, ali je zakonodajalec sploh prepovedal pisanje pornografije z udeležbo otrok. In seveda: ko gre za literarna dela, je svoboda izražanja razumljena širše… Kaj več niso mogli storiti niti v nedavnem stališču o »pornografiji v učbenikih«. Pristojni organi naj pregledajo šolske vsebine, so priporočili, obsojeni pedofili naj ne hodijo po šolah. Na stališče pristojnega ministrstva o teh dilemah pa – kako značilno – še vedno čakajo…