V naslednjem kadru se skupaj z ljudstvom prebujamo v prekrasno sončno nedeljo. Takoj iz prvih opazk ljudi izvemo, da je to prvo sonce po več tednih sivine in dežja, nato pa zdrsnemo prek očiščenih ulic in mirnih mest proti zelenim poljanam, kjer se ljudje s prijaznimi nasmeški sprehajajo z družinami ali klepetajo s prijatelji. Glavna tema pogovorov sicer niso več protesti, v bistvu se jih sploh ne omenja več, vendar neka nenavadna prijaznost, neka sumljiva konstruktivnost, kot da bi ljudje iz neznanega razloga hkrati odložili orožje in zaplavali v človeškost, kar močno spominja na protestniško harmonijo iz začetka filma. Vendar lepota, če ni naivna, je lahko zgolj suspenz, ki se začne odklepati s prvim mrakom, ko se ljudje vrnejo domov in se začnejo po domovih prižigati televizijski ekrani. Najprej pride ozaveščanje, da smo državljani ta dan bolj ali manj dosledno špricali državnozborske volitve, nato pa naši analitiki po studiih začnejo uporabljati tako dramatične besede in tonalitete, da je konec vsake šale. Tako kot so prihajale uradne potrditve podatkov z vzporednih volitev, tako je postajalo jasno, da prelomnosti tega dogodka, te tako dosledno izpeljane volilne abstinence, ko je ne samo ta država, ampak zgodovina vseh parlamentarnih demokracij sploh še ni videla. Gesta državljanov je tako čista in jasna, »ne, hvala« politikom tako nedvoumen, da je ljudstvo prijelo v roke telefone in razglasilo jasno, nedvoumno in popolno zmago.

V naslednjih dneh in tednih sta preostali dve stranki, edini, ki sta prestopili prag, s sklonjeno glavo priznali zmago ljudstva, hkrati pa opozorili, da mora država delovati tudi v času, ko ljudstvo išče pravo interpretacijo dogodka in s tem adekvaten odgovor na novonastalo situacijo. Ankete javnega mnenja v tistem obdobju niso merile priljubljenosti strank in politikov, ampak naklonjenost javnosti različnim interpretacijam dogodka, ki je imel, glede tega so se strinjali prav vsi, svoj osnovni dogajalni prostor na ravni nezavednega oziroma na kolektivni, arhetipski ravni.

Največ javnomnenjske podpore je dobila interpretacija zvestih sledilcev naukov Cesarja Millana, slovitega prišepetovalca psov. Po njihovem prepričanju je treba brati dogodek v kontekstu prihoda trojke iz Bruslja, ki se je zgodil med protesti in volitvami, kjer se je pokazalo, da osnovne zapovedi Cesarja Millana, recimo da omejitev osvobaja, ne veljajo le za pse, ampak tudi ljudi, celo za nacije in za cele države. Spoznanje ljudstva ob trojki, da se edina prava sreča skriva v primarni podrejenosti, medtem ko lahko dominantnost išče svoje mesto le znotraj podrejenega okvira, se je na sončno nedeljo nadgradilo najprej z nezavednim delovanjem, nato pa še spoznanjem, da je mogoča višja stopnja omejevanja v obliki samoomejevanja… Na drugo mesto je javno mnenje v anketah postavilo dokument neznanega umetniškega kolektiva, ki dokazuje »svetost in povezanost« protestov in volilne abstinence. V dokumentu lahko med drugim preberemo, da oba dogodka »v popolnosti zadostita vsem petim pogojem, ki so potrebni za začetek postopka beatifikacije dogodka/fenomena«, torej »spontana narava dogodka, množična participacija (zadoščeno je celo višji obliki istega kriterija, ki zahteva skupno »sokreacijo« dogodka), izpolnjen je kriterij sinhronosti, izpolnjena je zahteva po »dogodku« (jasno določljiv začetek in konec) v nasprotju s »procesom«, zadoščeno pa je tudi pogoju, ki govori »diskretnosti zavednega«, torej o nezavedni participaciji v dogodku in ozaveščanju dogodka šele po njegovem koncu. Z drugimi besedami, šlo naj bi za hipen preboj nakopičene potencialne oziroma statične energije (duha) na arhetipski ravni, ki je nato prek kolektivnega nezavednega butnil v individualne enote, v njih za določeno časovno enoto (> dolžina sončne nedelje) izvedel izbris subjektivitet in s tem znotraj protagonistov, znotraj ljudstva, znotraj nas, odprl osnovni dogajalni prostor, v katerega je nato stopila druga reinkarnacija/materializacija čistega, izvirnega in neokrnjenega protestniškega duha. No, najmanj naklonjenosti pa je javno mnenje naklonilo interpretaciji, po kateri je šlo v osnovi prav tako za neke vrste arhetipski »flash mob«, vendar pa se po tej različici s kolektivne ravni ni zgodilo sinhrono brisanje individualnosti, ampak sinhrona sprožitev samoobrambnih mehanizmov v vseh individualnih enotah, in sicer naj bi šlo za obrambo pred dejstvom, da od protestov do sončne nedelje ni bilo narejeno popolnoma nič (ali nimamo, ali ne znamo, ali ne upamo, ali ne zmoremo je vseeno)…

Na koncu, že pod zaključno špico, vidimo še prvaka preostalih dveh strank v parlamentu v slavnostnem trenutku podpisa spremembe volilnega sistema, saj je ljudstvo jasno povedalo, da ima dovolj prepirov in da moramo začeti sprejemati odgovornost. Predzadnji kader je njun stisk rok, ki uzakoni večno vračanje enakega, zadnji pa nasmešek v kamere za nas, za izbrisano absolutno večino, ki je s tem dokončno definirala svojo prisotnost kot eno od oblik odsotnosti.