Policisti in kriminalisti so po temeljiti preiskavi sklenili, da je bila za požar kriva otroška igra z vžigalicami, s katerimi naj bi se igral prav Peter, ogenj pa se je hitro širil po prostorih in sta zato oba z mamo umrla zaradi zadušitve. »Denis je zame junak. Klical ju je in iskal, a je postajal dim vse bolj gost in zadušljiv, tako da je z zadnjimi močmi odprl strešno okno, splezal skozenj in z nekaj metrov višine skočil na tla. S tem si je rešil življenje, čeprav se je pri tem tudi lažje poškodoval,« se spominja usodne noči Miran, ki sicer ne verjame, da je bil to vzrok požara. »Sam sem prepričan, da je žena sina že dala spat, potem pa je nad štedilnikom razobesila perilo, ki pa se je verjetno vžgalo,« pravi. In ne pozabi omeniti, kako nesebične pomoči in podpore vseh sosedov, občine Radeče, Območnega združenja Rdečega križa Laško in mnogih drugih je bil deležen v dneh po tragediji. Denar so zbrale tudi Simonine sodelavke iz Preventove tovarne v Mirni na Dolenjskem, ki še niso slutile, da bodo čez nekaj mesecev same potrebovale pomoč, ker so ostale brez službe. Zanesljivo bi jo takrat izgubila tudi Simona. Miranu pa so pomagali tudi njegovi sodelavci iz radeške papirnice, kjer je bil glavni sitar oziroma varilec na stroju 5, na katerem so tiskali banknotni papir. Takrat se je zganila vsa Slovenija in za Čajkova se je zbralo kar 70.000 evrov tako finančne kot materialne pomoči, nekateri pa so jima pomagali tudi z delom, storitvami, številna podjetja so ponudila tudi zavidljive popuste.
Na Rdečem križu hranijo denar za Denisa
»Me pa boli, ko ljudje mislijo, koliko denarja sem takrat dobil. Večinoma je bila pomoč dana v materialu, tisto, kar sem dobil od svojih in ženinih takratnih sodelavcev, je bilo tudi porabljeno za obnovo, nazadnje sem denar dal za okna,« pripoveduje Čajko. Na območnem združenju Rdečega križa Laško so nam povedali, da ljudem vedno svetujejo, naj si vodijo evidenco donacij, ki jo lahko potem predstavijo vsakemu dvomljivcu. »Dejstvo je, da se o porabi vedno odločajo prejemniki sami in se mi z njimi ne ukvarjamo, zato nas zaradi tega tudi ne boli glava. Sredstva, zbrana na našem računu, pa so pregledna, namenska poraba je do zadnjega centa podkrepljena s priloženimi računi in dokumentacijo trajno arhiviramo, kar je izjemno pomembno,« pravijo.
Na računu Rdečega križa se je namreč takrat za Čajkove zbralo toliko denarja, da ga je na koncu nekaj malega ostalo. Odbor za pomoč družini se je odločil, da ni okusno, da bi družini povečevali standard nad tistega, ki so ga imeli pred nesrečo. Zato so se odločili denar varno naložiti na poseben račun in ga nameniti Denisu. »Odločili smo se, da bo ta denar njegov, ko bo dopolnil 18 let. To se nam je zdelo smiselno, saj so ljudje pomagali družini s točno določenim namenom. Če bi ga dali iz rok, ga danes ne bi bilo več. Zato smo se v izogib očitkom odločili, kot smo se. In denar na našem računu čaka Denisa, ta pa ga bo lahko porabil za pomembne stvari, ki jih bo v življenju potreboval,« so povedali na Rdečem križu Laško.
Po tragediji izgubil še službo
A Mirana je pred dvema letoma čakal še en udarec, saj je v radeški papirnici, tako kot še 250 drugih, izgubil službo. »Do januarja letos sem prejemal nadomestilo za brezposelnost, odtlej sem brez vsakršnega dohodka. Do denarne socialne pomoči nisem upravičen, ker imamo kmetijo. Ko sem prodal traktor, so mi na centru za socialno delo rekli, da presegam cenzus. A ker delo na kmetiji terja stroje, sem traktor spet kupil, preživljam pa se izključno s priložnostnimi deli. »Miran je zelo priden, saj ga ni dela, ki se ga ne bi lotil. Vsakemu, ki ga prosi in pokliče, pomaga,« se strinja njegov sosed Vito Žnidar, eden tistih, ki je poleg Petra Mlakarja in številnih drugih sosedov, Rdečega križa in občine nesebično priskočil na pomoč. Miran pa v teh dneh nestrpno čaka novico, ali bodo novi lastniki spet pognali stroje v papirnici. »Vseskozi iščem službo, a je ne najdem, zato bi bil res vesel, če bi papirnica spet začela obratovati. Rad bi šel nazaj, če bi me le vzeli,« sklene naš sogovornik.
