Začnimo najprej pri »meglenkarjih«. Za njih sta luči za meglo, meglenki po domače, absolutni balzam. Gorijo dan in noč, najraje pa seveda ko pade dež. Takrat zares opravljajo svojo nalogo. A ne tako, da bi kaj bolje videli, ampak tako, da nič ne vidi voznik, ki pripelje naproti. Kajti v besedi »meglenka« se skriva tista čarobna beseda »megla«, ki bi jo morali znati vsaj črkovati, če ne že zaznati okoli sebe. Oni jo imajo prižgano, pa čeprav uporabo meglenk določa tudi zakon o pravilih cestnega prometa, ki v 71. členu določa, da je uporaba meglenk dovoljena le, kadar je vidljivost manjša od 50 metrov ali kadar meglenke delujejo v funkciji prilagodljivih žarometov. Uporaba zadnjih meglenk ni dovoljena na vozilu, za katerim vozi na majhni razdalji drugo vozilo (na primer v koloni vozil). Torej, črke na papirju so jasne, praksa pa pove, da je vse povsem drugače.

Nova podvrsta »homo avtomobilicusa slovenicusa« pa so tudi »lučkarji«. Ti so se pojavili v zadnjem času, potem ko so bili dolgo pogosti »enooki« vozniki, torej tisti z eno pregorelo žarnico na sprednjem delu vozila. Zdaj jih presenetljivo ni več tako veliko, več pa je tistih, ki imajo nenavadno močneje svetleč en žaromet. Ali je to zaradi domače menjave, in je nameščena premočna žarnica, ali pa povsem napačno nastavljenega žarometa, a ti novi enooki junaki znajo tudi veselo svetiti naokoli s tem žarometom, kakor se jim zazdi.

Da, dragi vozniki, blešči se, ko imate en tak žaromet, zelo blešči in zelo moti. Moti pa tudi uporaba meglenk, sprednjih ali zadnjih, ob povsem napačnem trenutku. In to gre vse na račun tudi varnosti, o kateri odgovorni toliko govorijo in se za njo skrivajo ob najbolj novih in zanimivih prijemih, kako od voznikov iztisniti še kakšen evro. A ko se ponujamo sami, se tega ne lotijo. Mogoče, ker je kazen 40 evrov prenizka za njihovo »ekonomsko računico«? Je lažje stati na nadvozu in spremljati varnostno razdaljo za 200 evrov »dobička«?