Pri Vegradu je država ukrepala in je delodajalka pristala na sodišču. Premoženje si bodo razdelili upniki. Tudi kitajski in slovenski delavec nista v tem pogledu pridobila ničesar, a brez njiju najbrž nihče ne bi kaznoval njunih delodajalcev. Situacij, ki lahko izzovejo tovrstno maščevanje, je potencialno veliko: vsa mala in srednje velika podjetja, ki jih vodijo lastniki, pogosto popolni amaterji z dobrim nosom, da koga nategnejo. Nočem reči, da je ta pristop v velikih podjetjih (javnih in zasebnih) neznan, vendar je tam težje identificirati delodajalca, da bi se znesli nad njim. To postane kar ves sistem. Z vlado na čelu.

Kar je storil slovenski delavec, imenujejo »razširjeni samomor«. Opaziti pa moramo, da razširitev samomora tukaj ni bila običajne vrste, ko storilec »vzame s seboj« svoje bližnje, ki jih doživlja kot sožrtve in jih s svojim dejanjem »odreši«. Narobe, naš storilec je najprej ubil krivce za svojo situacijo (pač s svojega stališča), potem pa še sebe. S prvim dejanjem je utemeljil drugo. Med obema oblikama razširjenega samomora je razlika, čeprav se nazadnje stečeta v isto: v prvem primeru je storilec namenjen storiti samomor in je uboj ostalih uvod vanj, v drugem primeru pa ima dejanje za cilj kaznovati domnevnega krivca in je samomor njegova posledica, tako rekoč epilog drame, ki zagotovi, da na koncu zmaga – ne pravica (v katerem koli od mogočih pomenov te besede), temveč krivda.

Kitajcu, ki je prav tako umoril svoje krivce, je bil tak epilog prihranjen. Kitajska in Slovenija sta si sicer blizu po stopnji samomorilnosti (Slovenija na osmem mestu, Kitajska mesto više); mogoče je pri Kitajcu pomagalo, da ni bil doma. A tudi njegovo dejanje je imelo zanj usodne posledice, kakor jih táko dejanje praviloma ima, tako da že po strukturi vsebuje samomorilni element. Seveda pa se nam bo, če bomo gledali s tega stališča še trenutek dlje, začel tak element prikazovati pri vsakem dejanju.

Pogostost samomora na Slovenskem je v skladu s kulturo krivde, v kateri smo vzgojeni in ki jo podpira tudi neoliberalizem. Ekonomska neuspešnost ni redek razlog za samomor, čeprav je lahko njuna zveza kompleksnejša, kakor smo vajeni misliti. Krivda raste z nami od malega, hkrati ko nam merijo »uspešnost«, kakor koli že definirano. Pogosto se izkaže, da je bila že sama neuspešnost posledica krivde in je tako rekoč vnaprej pripravila argumente za sklepno dejanje, samomor. Tej vrsti samomora rečejo »bilančni«, vendar ima ta izraz napačne implikacije. Ne gre za to, da bi ugotovili, da se nam v življenju (gledano z našega stališča) nič ni zares posrečilo, in bi zato naredili samomor. Če bi šlo za to, bi se lahko ubila večina Zemljanov. Narobe – že to, da se nam nič ni zares posrečilo, je v primeru, ki se je končal s samomorom, posledica krivde. Ni se nam posrečilo, ker si tega ne zaslužimo. (V tem smislu psihoanaliza govori o »nezavednih občutkih krivde«.)

Preprečevanje samomora je težaven projekt, saj naslavlja šele zadnje, sklepno dejanje procesa, ki se je bolj ali manj neopazno začel že davno prej. Temu procesu ne zapademo vsi enako, torej moramo upoštevati dejavnik dovzetnosti. Hkrati pa opazimo, da se ta proces ujema s kulturnimi normami in da je nujen sestavni del vzgoje. Da je tako rekoč neločljiv od civilizacije. Iz te perspektive je civilizacija utemeljena na porazdelitvi krivde, ki poveže »storilce« v družbeno strukturo. Nekateri to (v temelju simbolno) krivdo uresničijo, napravijo kaj, s čimer jo potrdijo ali na kar jo lahko pripnejo, in si nazadnje »sodijo sami«. Vendar samomor zgreši namen strukture, iz katere izhaja, saj »civilizacija« zahteva, da nam sodi pristojna oblast. Naša krivda je vzgojena za to, da priznamo in sprejmemo sodbo in avtoriteto sodnika, ne da si sami lastimo presojo. Prav vidik »sojenja sebi« je pri samomoru najbolj nesprejemljiv in pogosto označen kot »beg pred odgovornostjo«, se pravi, dokaj paradoksno, pred kaznijo. Samomor ima vse od začetkov civilizacije dve nasprotni konotaciji, strahopetnost in junaštvo (»dati življenje za …«). Kakor koli pogledamo, je eminentno socialno dejanje.

Da se lahko stopnja samomorilnosti od regije do regije drastično razlikuje, opozarja, da tisto, čemur smo rekli »dovzetnost«, ni zgolj kakšna individualna posebnost nekaterih ljudi, temveč so nekatere okoliščine posebej ugodne za njen razvoj. Te okoliščine se razlikujejo in lahko zakrivajo druga drugo. Na Grenlandiji, ki je prva na svetu po stopnji samomorilnosti, bi to spontano pripisali klimatskim razmeram, a dejanski razlog je najbrž osamljenost, ki je njihova posledica. Druga na seznamu je Južna Koreja, znana po ostri storilnostni naravnanosti. Kar zadeva našo državo, je že dolgo znano: slovenska kultura spodbuja samomor. To se je po osamosvojitvi še poslabšalo. S stališča preprečevanja samomora je vse potekalo narobe. Namesto da bi najprej premislili prihodnja družbena razmerja, smo skočili na glavo v nekakšne fantazije, iz katerih so izplavali le nekateri, saj smo spotoma razsuli edino trdno oporo, ki jo lahko zagotovi država – socialno in pravno varnost.

Slovenski razširjeni samomor, ki je sprožil ta zapis, je nekaj posebnega v tem, da vsebuje tudi poskus aktivnega reševanja stiske, nekakšnega boja, medtem ko je klasični slovenski samomor glede tega pasiven, nekakšna predaja. En zgled kakopak ne zadostuje, da bi govorili o premiku v slovenski kulturi krivde, nakazuje pa smer, v katero se lahko obrnejo razmerja v situaciji stiske: k nasilju, usmerjenem proti identificiranim krivcem. To so znane stvari. Žal iz njih nikoli ne nastane nič dobrega. Take težnje se pustijo instrumentalizirati. Treba je le dobro izbrati krivce.