Da bi se spremenilo vsaj kaj drobnega, so najbolj zagrizeni protestniki, ki so si obraze zakrili z rutami, začeli skandirati, da je treba vstopiti v parlament, ker ta v resnici pripada ljudstvu. V parlamentarnem bifeju bi dobili najcenejšo kavico v mestu. »Častimo!« so vabili mini eskadron policistov, naj stopi izpred vrat in se jim pridruži. Kava v parlamentu stane pičlih petdeset centov.

Nato pa je nekdo prišel na genialnejšo idejo. Če parlament pripada ljudstvu, ljudstvu pripada tudi mestni avtobus. Gremo se peljat en krog, kot Sergej Trifunović, ki je avtobus ugrabil v beograjskem filmu Bure baruta. Sod smodnika. Trifunović v tisti sceni divjo vožnjo konča na pol poti, zaleti se v smetnjak, Ljuba Tadić pa kot očividec izjavi, da »to ni najhuje, kar se nam dogaja«. Srbija je sredi devetdesetih zdrsnila v mnogo hujše probleme.

To me je spomnilo na elektronsko pismo, ki sem ga pred tednom dni, ko sta v Mariboru pod streli padla delavec in delodajalec, poslal beograjskemu filozofu in sociologu Aleksandru Fatiću. Vprašal sem ga, kaj je tisto, kar se je v devetdesetih zgodilo nekoč cvetočemu, svetovljanskemu jugoslovanskemu glavnemu mestu in Srbiji, in kaj dvajset let kasneje grozi Sloveniji. »Zmanjšana raven solidarnosti,« je odpisal profesor Fatić. »Ljudje naenkrat niso več razumeli, da ko jim je težko, je težko tudi drugim. Družbena vizija posameznikov se je zožila. To so najbolj nevarne posledice ekonomske krize. Ljudem postane vseeno in družbeno tkivo je trajno uničeno. Približuje se tistemu 'naravnemu stanju', o katerem je govoril Thomas Hobbes, v katerem je človek človeku volk.« Tedaj ni nobenega zavedanja sveta, nobenega časa, nobene umetnosti, nobenih pisem, nobene družbe, je le nenehen strah pred nevarnostjo in nasilno smrtjo, je v Leviatanu pisal Hobbes. Življenje človeka je »samotno, revno, podlo, brutalno in kratko«. V takšnih razmerah se da snemati čudovite filme.

Fascinantno je, da kapitalistična ureditev sveta, ki jo v temeljih debat o pravični politični reprezentaciji preizprašujejo protestniki, vsebuje prav takšen »načrt« za samouničenje, kakršen je prikazan v Sodu smodnika. In perverzno je, da se oblast ravno zato, ker je avtoritarna in samozadostna, vedno znova postavlja kot zadnji branik družbe pred zdrsom v zakone džungle.

Zato protestnikom ne ostane drugega, kot da se vedno znova vračajo pred parlament. Protesti so najnazornejši prikaz tega, da ljudem ni vseeno – ne le za ravnanje oblasti, ampak za druge.